Tole pismo ti pišem, obupan sem nad samim sabo in težko prenašam bolečino, ki me razjeda od znotraj. Kamorkoli grem in karkoli počnem, vse je povezano s tabo in povsod vidim tvoj obraz. Tvoj nasmejan obraz, ker tistega zoprnega sem pozabil, kot to vedno storim, po določenem času. Ne vem, zakaj vedno potrebujem samoto, da nekako prebavim tiste boleče besede s katerimi mi jemlješ energijo, da lahko normalno delujem. Vedno si tako prekleto neposredna, direktna in presenetljiva, da pričnem resno dv
