Bo že res,
da je pesnik preklet
in v svojem prekletstvu
iz preprostega ustvarja manj preprosto
Kako neki
bi drugače mislil,
da njemu pač nikoli sreča
ni dana, ne stopa z njim, z roko v roki...
Vendar je to le nihanje razpoloženja
in ničesar nima s pesimizmom
opraviti prekletstvo...
le občutki...
hrepenenje..
Torej,
pesem gradi most
preko reke težav...
kako trden je
pa je odvisno od njega samega...
in ravno v tem je njegovo prekletstvo...
http://shrani.si/files/jdm86p0mwr
Kako naj ti povem,
kaj se dogaja...
v meni...
in pri tem ne
spreminjam stvari,
katere so tu
in zdaj...
Lahko ti govorim
o tem in onem,
vendar...
kako naj ti povem,
kaj se dogaja...
v meni...
V besedi in pesmi,
v pogledu in smehu
si tu, z menoj
in sem tam,
s teboj...
Odprem dlain
ničesar ni,
kar sem shranil...
in tvoje darilo je
nevidno...
In vidim, kar vem...
je verjeti preprosto,
vendar tokrat ne vem,
kako naj ti povem,
kaj se dogaja...
v meni...
Predme ti
Mi je v redu...
večerni sprehod po
zasneženem
mestnem parku...
snežinke se spuščajo...
tiho, lesketajoče se
v soju mestnih luči...
In tako mirno je...
in je sproščujoče...
nostalgija v stopinjah
in misli se osvobodijo
imajo prosto pot...
in so povsod
in tam...
in od tam
ter nazaj...
Okna so svetla
v soju luči
in ognjišča so topla...
vendar...
kje si?
Iščem te v zopet
v modrini noči
in iščem te znova...
in nemo kričim...
tvoje ime...
tvoje ime je...
***********
