V trenutku, ko je nekaj izgubljeno v pozabi
je s tem ravno tako pozabljen tudi prvoten namen - produktivna zagnanost, ki se kot taka ne tretira več, ker je izgubljena v spominu, katerega je potrebno predvsem prebuditi
kot pogoj za analiziranje svojih hotenj, kajti:
ko se prebudimo je spomin enak sanjam,
so sanje in spomin isto,
kaj drugega kot hotenje in nepripravljenost sprejemanja prepoznanih in
vzporednih alternativ,
kar pač ne more biti produktivno za vnaprej zastavljene cilje,
zator
Vsak list, ki tiho pade na tla
je potrditev minulosti zbira trenutkov
nanizanih do skrajnosti - do dejstva, da je vse minlljivo.
Brez novega začetka ni konca in brez konca ni novega začetka, saj je obstoječe izgubljajoče smernica novemu obstoječemu, ki nikoli ne neha obstajati kot tako in je le stanje različnih form, ki so spreminjajoče,
vendar v bistvu nikdar ne izgubijo prvotnega smisla,
ki je vodilo in glavna vez razvejanosti smernic, iščoč svojo svojo obliko
vsaka v svoji smeri
v nara
Človek v otroštvu pomena svojih misli ne more opredeliti v celoti,
ker se bliskovito spreminjajo
v jedru
in nimajo podlage izkušenj,
katere se - kasneje - pokažejo kot val nasprotij,
ki ne dopuščajo možnosti
združitve delcev v celoto po primarnem vzorcu neke ideje, kateri v začetku nastajanja ni bila lastna izkušnja,
katera se kasneje pojavi
v obremenilni obliki.
In vendar je človek - kot otrok - najpametnejši
Vedno je tako, da Mnogo ni jemati kot
neomejenost izbiranja in zavračanja
temveč kot zbir malih trenutkov, malenkosti,
ki švignejo mimo nezaznavno
in se dejansko razblinejo, vsaj tako se zdi,
ker nimajo pripadajočih elementov,
kateri vzporedno tvorijo formo in
doživljajo usodo milnih mehurčkov,
katere brezbrižno opazujemo - ali pa še celo to ne
in se pred našimi očmi kar razblinijo
in katere nadomestijo tudi drugi, isto usodo doživljajoči
za nas nepomembni dejavniki.
Tako tudi mnog
Izgubiti del neke vrednote je istočasno porajanje tisočih vrašanj, na katere ni moč najti pravih, ustreznih odgovorov, kajti v svoji nebogljenosti, katere je posledica izguba delca neke vrednote, se vsa modrost nekje razbline in se zopet spaja ter prevzame prejšnjo obliko, vendar pa medtem nastane stanje zbeganosti, iskanj odgovorov na vprašanja, katera se bliskovito porajajo v težnji po preseganju tega neobičajnega stanja.
In vendar je človek sam sebi edini in največji modrec.