Sovražim te. Sovražim te zaradi vsega kar preživljam zadnje tedne. Sovražim te zaradi vsega upanja,ki si mi ga dajal. Sovražim te zaradi vseh lažnih obljub,ki si jih dajal na začetku. Sovražim te zaradi tega, ker sem ti RESNIČNO verjela. Sovražim te ker te ne boli in ti je povsem vseeno,ker boli mene. Sovražim te,ker sem te imela tako zelo rada in verjela,da TI nisi tak. Sovražim te, ker si prišel v moje življenje in ga uničil. Sovražim te,ker te kljub temu kaj si mi naredil še vedno ljubim.
Pogrešam njegove dotike. Še nikoli v življenju nisem tako zelo pogrešala moških dotikov in sexa kot ga pogrešam v zadnjem letu. Težko je ljubiti človeka, ga imeti ob sebi in hkrati boleče pogrešati intimni stik z njim. Vse skupaj je preraslo že v mučno trpinčenje,ki mi dejansko onemogoča normalno vsakodnevno funkcioniranje. Vso hrepenenje in bolečina,ki jo povzroča zavedanje,da se verjetno nikoli ne bo nič spremenilo, se počasi spreminja v sovraštvo in ljubosumje. Ljubosumje na ženske,ki so ga n
Pisanje dnevnika, takega, ki ga ne morem zakleniti z majhnim srebrnim ključkom ali skriti pod blazino, je nekaj povsem novega zame. Posledično bodo verjetno tudi prvi zapisi bolj štorasti, saj se moram navadit na občutek,da so moje življenje, moje misli in problemi sedaj razkriti določenemu delu javnosti. Pa vendar me ta občutek javne razgaljenosti ne odvrača od pisanja. Verjetnost,da bi kdorkoli izmed vseh blogov, za branje izbral prav mojega, je majhna. Prav tako tega bloga ne bo bralo edino b
