Zrla je v zvezde in premišljevala o tem, koliko časa je minilo, odkar se je prvič spraševala o obstoju duše. Smo vsi le skupek atomov ali se v nas pretaka neuničljiva energija?
Je to povezava s preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo?
Je to ključ, ki ji v življenju manjka, ključ, ki ga išče.
»Sem jaz res le to, kar vem, ali se v meni skriva bogastvo, ki ga šele odkrivam?Bom kdaj našla svoj pravi jaz, bom lahko tisto, kar sem v resnici?«
Te misli so se ji zadnje čase pogosto vrivale v zav
marsikateri naslov knjige mi je ostal v spominu, med njimi tudi ta...
V Auri so zapisali tole:
Avtorica številnih zelo branih knjig opisuje v tem delu - v mistično biografskem romanu, véliko saroegipčansko posvetitev in podaja izbor naukov visokega svečenika Ptahhotepa, ki osvetljujejo skrivne zakonitosti univerzuma, človekove duše in usode.
Bralec najde v knjigi presenetljivo bogastvo misli, doživetij in izkušenj, ki zajemajo vsa področja mistike in pojasnjujejo zakone karme in reinkarnacij
vsa dela, vključno s knjigo Druženje z bogom
V knjigah se dotakne pisatelj in njegov sogovornik vseh vprašanj - o času, vesolju, kaj se zgodi ko umremo, politiki, spolnosti, denarju...
Tole mi je všeč :
mišljenju in ravnanju bo treba veliko modrosti, veliko poguma in veliko odločnosti. Zakaj strah vam bo še naprej jemal voljo in vas prepričeval o lažnosti teh načel. Strah se bo zajedal v samo srčiko teh veličastnih resnic in jim nadeval podobo puhlosti. Strah bo pačil, preziral in uničeval r
Kaj je tisto, kar nas pri drugih najbolj moti? Zakaj nas prizadenejo iste reči?
Avtorica pravi, da je to naša temna stran - tista čustva in osebnostne lastnosti, ki se jih v sebi najbolj bojimo.
Ste sposobni pogledati svojo podobo v ogledalu in ji reči tisto, kar pri drugih najbolj sovražite?
hm, upam, da ne bo to zimo podobno stanje tule pri nas (niti kje drugje), kot je bilo v preteklosti... in da ne smetim s temle po forumu, bo tule vse kar me bo zdrmalo...
a ni zanimivo, da se to dogaja v naši bližini? Sem z zemljevidom v rokah sedela ob knjigah, ker me je vedno na poti proti Plitvicam en hrib še posebno privlačil, oz. tisto območje....
Vsekakor nekaj zanimivega...
Zamislite si, da držite v roki nit, in če ji sledite, vas vodi, kamor morate iti. En konec niti je pri vašem viru - povezuje vas z dušo. Nit vodi v neznano. Ne morete spremeniti dejstva, da neznano leži pred vami, naj se še tako trdno oprijemate preteklosti. Življenje je kot vožnja v avtomobilu z vzvratnim ogledalom in opečnatim vetrobranom; gledanje nazaj vam ne bo pomagalo peljati naprej."
delček iz knjige
"Konec koncev res ni razlike,"je odvrnila."na koncu vse poti vodijo k istimu cilju. Toda ena od teh poti morda vodi v zeleno dolino, druga na kamnit vrh in tretja v temen gozd. Ne moreš zanesljivo vedeti, kam te vodi določena pot, a vseeno se moraš odločiti."
in še
"Ena izbira vodi na s soncem obsijano pot, druga do zaprek in prizkušenj, ki te učijo in jačajo, tako da nam vse stvari služijo, vsaka na svoj način."
zadnje
"Dokler ne spoznaš, da imaš moč reči ne, ne moreš zare
Stojim na postaji, bog ve, koliko časa že. Brez občutij opazujem svoje misli. Stojim. Mogoče minuto, mogoče ure… Brez čustev opazujem pot svojih misli, zdi se da je v meni tudi postajališče – zmede, čustev, reakcij, želj, nedelovanj. Če bi le našla pravo signalizacijo za usmeritev vsega tega. Haha, ureditev kaosa v sebi – enkratno ane…
No in tule naj bi bilo če bo nekaj bluzov oz. razmišljanj ki nastajajo v meni...
