tu pišem sedaj svoje zadnje poglavje te izjemne izkušnje. V zadnjih nekaj dneh bivanja v Franciji sem, zavedajoč se skorajšnjega slovesa, želel užiti Francijo v vsej svoji lepoti. S kolegico, ki se sedaj tudi počasi poslavlja od Francije, sva naredila enodnevni obisk Pariza. Meni najpomembnejši razlog za ta obisk seveda ni bil Pariz sam po sebi, temveč srečanje s prijateljico in nekdanjo sodelavko v nekem ljubljanskem hotelčku, ki se je konec lanskega leta preselila k fantu v Pariz. In sva se do
Spet me kar nekaj časa ni bilo slišat na teh straneh...razen, če ste ljubitelji teme za šloganje iz kart Moje bivanje tu se počasi izteka, verjetno je to eden zadnjih objav, mogoče bo sledila še kakšna... Preživeli smo 2 tedna počitnic. Nobenega folka nikjer, prazen študentski dom, razen nekaterih tujih študentov, ki bi rabili več kot dva tedna, da bi prišli domov in nazaj v Francijo Poleg nekaj dela za faks sem se končno lotil spet tudi šloganja, odgovoril na povpraševanja zadnjih 3 mese
Moram priznat, da se je v Reimsu pomlad povsem razbohotila. Čisto vsak dan je krasen, sončen, topel, temperature presegajo 20°C. Ne vem, če je to za sredino aprila povsem normalno? Me skrbi, kaj bo maja...dosedanje izkušnje mi pravijo, če je april lep, bo maj gotovo mrzel in deževen in obratno, seveda...Letos bi prav rad izjemo, ki bo potrdila to pravilo Pri nas so sedaj 2-tedenske velikonočne počitnice...kolegica in kolumbijca so se odpravili na izlet v Slovenijo, in po dosedanjih izkuš
en bonjour vsem, tile dnevi v Reimsu so bili prekrasni. Menda pa se bo tako, kot na sončni strani alp, "končno" začelo pravo aprilsko vreme. Tole je bil že čisti junij tule. Sem sam dokaz za tole, s svojo ožgano faco Tako, kot tale smeško, imam nos rdeč, kot jelenček Rudolf Seveda, kdo bi pričakoval, da bo na začetku aprila sonce že tako močno, da te lahko ožge, kot julija kje na južni, vroči plaži ob morju nekje okrog poldneva očitno se to da. Pa mi ni žal, saj je bil ta dan prav lepo pr
Sploh ne dvomim, da ste že opazili, da se moji zapisi na tem blogu pojavljajo vse bolj poredko. Temu botruje predvsem en razlog. Življenje v tem mestecu je postalo že precej rutinsko. Vsakdanje dogajanje je postalo, jah, "vsakdanje", novih vtisov, doživetij in obrazov ni več toliko, kot ob prihodu v Reims. Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da sem se namesto spoznavanju novih ljudi, žuriranju in druženju sedaj bolj posvetil izdelavi diplomske naloge. Ne vem, če na srečo ali na žalost, mi ravno dipl
od mojega zadnjega zapisa je minilo že kar nekaj časa, tako, da se niti ne spomnim več vsega, kar se je dogajalo. Pa ne zato, ker bi bil "koma" od alkohola, temveč bolj zato, ker se je življenje postavilo v neko običajno rutino, da se ti marsikatere stvari niti ne zdi več vredno zapomniti Prešnjo nedeljo smo se s še štirimi kolegi (kolumbijka, kolegica in dva slovaka) odločili, da gremo na drsanje. Sprva sem bil skeptičen, ker sem glede zimskih športov bolj štorast od štora, a vseeno sem spre
zakaj tak naslov tokrat? Zato, ker se je v soboto zgodila prava štala. Naslednji teden bi moral pripotovati domov, da se v drugi polovici tedna udeležim naslednje stopnje izobraževalnega programa iz NLP. In tako sem tuhtal in tuhtal, kako priti domov, da bi bilo čim ceneje, udobno in varno. Moj prvi plan je bil priti domov z avtomobilom. A po dobrem premisleku, da bi vozil sam, 12 ur, verjetno ponoči, da bi samo za bencin in cestnine (ki so v Franciji res zasoljene), pustil v eno smer okrog 160
Od izleta in zadnjega zapisa je minil že cel teden. Zdi pa se mi, kot da bi bilo včeraj. Čas teče neverjetno hitro, sploh, kadar ga občutiš kot neproduktivnega in izgubljenega. Še dva dni po izletu smo se počutili povožene in izčrpane, jaz sem robec držal na nosu non-stop 24 ur na dan...tako smo večere preživljali bolj kot ne bolj lenobno. Moja sobica je postala večerno zbirališče za družbico, ko se nas je zbralo nekaj ljudi, se posedlo na posteljo, si izbrali kak film, ki smo si ga pogledali n
tale teden so na faksu počitnice. Kaj to pomeni? Nič predavanj, nič tečajev, faksa, francoski študenti (in študentke tudi, ja) odidejo domov, študentski dom je na 3/4 prazen, ostanejo samo tuji študenti. In je potem dolgcajt. Tako se je naša družba s kolegico in kolumbijcema odločila splanirati en izlet. Po priporočilu prijateljice, ki se je pred kratkim preselila v Pariz, smo se odločili, da obiščemo Mont St. Michele. Priljubljena francoska turistična točka v Normandiji. Otok, ki je včasih otok
No, žurka je bila in je uspela. Pa recimo, da kar za vse po njihovih željah Še ko sem pisal prejšnji zapis v blogu, sta začeli kolegica in Kolumbijka žurat in piti vodko. Počasi so prikapljali tudi drugi, in ko sem končal z zapisom in se jim pridružil je bila prva flaša vodke (od dveh) že skoraj prazna. Predvsem po zaslugi teh dveh deklet Sam sem si privoščil le "recimo" 0.03 s izdatno mešanico oranžade. Pridružile so se tudi ostale "slovanske" kolegice, vsaka s svojo pijačo...hja, ampak en
Uh, hudooo!!! Stvari so se čist preveč žurersko obrnile. Pa sam sem si kriv, ker sem spravil to kolesje v pogon Dva dni nazaj se je naši družbi kolegice, kolumbijcev, poljakinj in slovakinje, pridružil še stari znanec Boris, ki je naenkrat iz pridnega fantka postal velik žurer, Malek se nam vedno bolj pogosto pridružuje, zraven pa sta prišli še Borisova stara kolegica Christina iz Moldavije in Lenka iz Slovaške. Obe ful kjut punce Zadnji dve sta v našo družbo zašli dva večera nazaj, ko se
Ob koncu prejšnjega poglavja sem že omenil, da se odpravljamo na kebab ob malo jezerce in potem na sprejem tujih študentov. Kebab je bil, za uživanje te prečudovite turške hrane ob jezeru je pa zmanjkalo časa Na kosilo smo se odpravili tako pozno, da smo morali tisti kebab čimhitreje vreči vase in se podvizati pred Reimško mestno hišo. Začelo se je z pozdravnim govorom nekega mestnega svetnika, ki je zadolžen za tuje študente in nočno življenje študentov. Kaka huda funkcija Nabralo se nas j
S francoščino si še nisva postala ravno najboljša prijatelja. To je bilo zadnjih nekaj dni več kot očitno. Začenši s sredo, ko sem se po torkovi odbojki odpravil še na igro badmintona. Priključil sem se skupinici treh fantov, s katero si več francoščine od predstavitve in pohvale lepo odigranih iger nisem znal izmenjati. Na srečo je eden od njih govoril malo angleško, tako, da smo si osnovne stvari lahko povedali. Igra je bila za en k... in sem si tudi sam kriv za to. Nisem si mislil, da se bodo
ja, stvari počasi prihajajo na svoje mesto. Včeraj zjutraj sva se s kolegico prvič javila na svojem faksu in dobila napotke za napjrej, na koga se lahko obrneva, kar bova potrebovala za faks. Odpeljala sva se tudi na drugo stran mesta, kjer sva se prijavila za obiskovanje tečaja francoščine in športno vzgojo. Me je kar malo presenetilo, ko je bilo za športno vzgojo potrebno odšteti 25€ Ne, da nisem vedel, samo pozabil sem. Na srečo sem ravno toliko imel s seboj. Tekom lutanja po faksih na tem
no, pa se je le zgodilo Tale vikend za prvega tu v Franciji sploh ni bil napačen v soboto sva šla s kolegico v mesto, šnofat za kakimi informacijami, vodiči itd, našla turistično info točko in se nekoliko zasedela pred Tv-jem, ki je prikazoval filmske odlomke o Reimsu. O katedrali, zgodovini, kulinariki, kulturi. Prav kul je bilo- sploh zgodovinski del (poklicna deformacija). Nato sva si šla iskat nek prijeten plac za kosilce. A glej ga zlomka, nič nisva našla! Pa ne zato, ker nama ne bi
hja, najprej bi vam rad toplo položil na srce: nikar ne odlašajte z nobeno stvarjo, katero boste prej ali slej morali naredit Ker se mi ravno sedaj dogaja ena komplikacija, ki bi bila mnogo manj komplicirana, če bi jo opravil, še preden sem se podal v Francijo. Namreč urejanje štipendij...če si ob prejemu obvestila o odobritvi štipendije, ki zahteva predhodno še pošiljanje dveh potrdil in podpis pogodbe, ne bi rekel, da imam še čas in da lahko kasneje urejam. No, pa sem na to povsem pozabil. Sp
Današnje jutro se ni začelo popolnoma po moji volji. Že čas, ko sem se zbudil, ni ustrezal moji volji. Pa nisem imel izbire Zbudil me je namreč hišni alarm, ki je tulil, ko zmešan Ob osmih zjutraj. Nisem imel pojma, kaj se dogaja! No, v resnici se ni dogajalo nič, kot sem zvedel kasneje od kolegice, je šlo za požarno vajo. Oglasil se je še ob devetih in še enkrat ob desetih dopoldan. V našem štuku se kljub alarmu ni dogajalo nič, folku se ni zdelo vredno niti pokukati skozi vrata sobe, kaj se
No, pa smo tu a kako smo prišli do sem? Z avtom, kako pa drugače no, možnost bi bil tudi avion, vendar s 10x manj prtljage, kot jo imam. S tem, da za kitaro v avtu sploh ni bilo več prostora Se sprašujem, če ni bilo treba kitaro vzeti bolj nujno kot hmm, obešalnike, par knjigic, posodo, pralni prašek, mehčalec, WC papir itd.? No, pogrešam jo veliko bolj, kot te naštete stvari, ki jih imam s sabo. Sem pa presenečen, da je moja kolegica, ki se je peljala z mano, imela manj prtljage kot ja
