Včasih me je pričakal..včasih ne…..vedno sem ga vabila k sebi z kosi mesa, toda ni kaj..Pepi je bil karakter…ni se dal….meso sem pustila vedno na istem mestu, ki sem ga videla iz kuhinje, da sem ga lahko opazovala kako je….ni jedel…hlastal je…..zanimiva so mi bila njegova ušesa…tudi ko je jedel so bila vedno visoko..kakor antene…..imel je krasno gosto dlako…in ob dnevih, ko se je prikazalo malo sonca se je lesketala….izžarevala je zdravje….ko je končal z hrano me je vedno pogledal…..pravzaprav z
Kako začeti?....najbolje na začetku....in začelo se je nekega mrzlega zimskega dne leta 2011, ko se je nebo dotaknilo zemlje in jo poljubilo...z nešteto snežinkami.....ko se je na dan spustila tišina, ki jo prinese sneg. Vse je bilo belo in z mojim (tudi belim) avtom sem se prebijala do sestre, ki živi na Zaplani. Vse je bilo belo..ko sem stopila iz avta sem globoko vdahnila..nisem hitela odpirati dežnika, želela sem začutiti snežinke, jim pustiti, da poljubijo tudi mene..ovohati zrak in deliti
