Tudi bolečini iz prejšnje objave je prišel konec, tako da razbremenjena vstopam v novo leto. Radovedno kukam skozi okno hiše in v računalniško okno ter se sprašujem ... Kaj bo dobrega?
SREČNO IN ZDRAVO VSEM!
Res so se mi odprla nova vrata, mi pokazala nova obzorja, porinila v nove nepozabne lepe doživljaje in mi omogočila uživanje v največji vrhunsko slastni sreči, kakršne poprej še nisem okusila.
Ampak!
Tudi ta vrata so se zdaj priprla. Saj ne morem verjeti, da se to ravno meni dogaja. Nič več ne razumem, življenje se je odločilo, da me bo imelo za poskusnega zajčka.
Drago življenje, tudi jaz sem samo človek in imam čustva, prosim, ne se več hecat z mano na tak način, preveč boli, moje telo
Pravijo, da ko se ena vrata zapro, se druga odpro. Pa je res tako? Na nek način je, ker se v življenju vedno kaj dogaja in slej ko prej sprejmeš nove izzive, a vendar ta rek zavajajoče veliko obljublja. Vsaj meni. Ko se zapro zelo pomembna vrata, pričakujem, da se bodo v zameno tudi odprla kakšna zelo pomembna, ki bodo prinesla toliko veselja in energije kot tista pravkar zaprta. A namesto teh, ki jih sanjam v oblakih, se odpirajo sama taka, ki bi jih v trenutku zamenjala za ključ od pravkar zap
Ko sem ob novem letu razmišljala o letu 07 in kaj bo to prineslo, niti slučajno nisem pričakovala toliko negativnih dogodkov. Želela sem si, da bi bilo končno dobro leto, a kot kaže, bodo želje ostale neuresničene.
Manj kot polovica leta je za nami, čustveno in fizično pa sem že tako izžeta, kot da bi dve leti neprestano garala. Če dobro pomislim, so se težavni dogodki začeli že septembra lani, torej trajajo že več kot 9 mesecev.
Stres na stres, nato teagični dogodek in spet stres in razoč
Zeloooo dolgo že nisem pisala sem. Dajmo to malo popravit.
Vmes se je zgodilo kar nekaj zanimivih, pomembnih in razveseljujočih stvari, o katerih seveda ne bom podrobno pisala. A bistvo ostaja - dogajalo se je.
Včasih si poskušam predstavljati, kako zoprna moram delovati na tem forumu, ker ves čas jamram, a kot sem že zadnjič napisala, sem hodim v glavnem samo jamrat. To je moj "koš za odlaganje" slabe volje. Prejle sem prebrala stare vpise v blog in zadovoljna ugotovila, da so se nekatere stv
Zgleda, da je čas za pogrešanje. Nekaj ljudi pogrešam, nekoga pa zelo zelo pogrešam. V tem primeru žal ne deluje recept "vzemi telefon v roke in pokliči".
Zna kdo čarat? Bi se dalo to kako urediti? Rahlo dovolj imam te tipkovnice in komuniciranja preko interneta na desetih koncih. Pogrešam pogovore v živo.
Zakaj se mi na določenem področju življenja vse ruši? Zakaj ravno tam, kjer iščem pozornost, zavetje in varnost, naletim na negativne odzive? Zakaj mi ljudje, ki mi veliko pomenijo, obrnejo hrbet, ko jih potrebujem? In zakaj vedno ravno v trenutku, ko na tem področju doživljam neuspeh, na nekem drugem področju dobivam sanjske priložnosti, za katere sem nekoč mislila, da jo nedosegljive?
Kot da bi nekdo urejal moje življenje in vedno, ko si nekaj na določenem področju zaželim, mi na drugem poi
Zbudim se, opravim običajni jutranji ritual, potem pa... dobra glasba z radia me dvigne in plešem, plešem, plešem. Sama. Dobro dene. Malo po sobi, malo v kuhinji, malo pred ogledalom na hodniku. Ljubim gibanje, izražanje s telesom. Počutim se svobodno in zadovoljno.
Oh dancing with myself
Oh dancing with myself
Well there's nothing to lose
And there's nothing to prove
I'll be dancing with myself
Približno 10 let živim brez ljubezni. Dobro mi gre. Včasih se vprašam, kaj o meni glede tega mislijo moji prijatelji. Na živce mi gre, ko mi večkrat kdo reče "saj se bo tudi zate našel nekdo". Ja seveda. Kaj pa če sem zadovoljna s svojim življenjem takim, kot je? Bili so trenutki, ko sem koga pogrešala, zdaj so tisti časi mimo. Znam živeti sama. Zmagala.
Danes sem "spoznala" nenormalno sexy moškega. Poročen. To srečanje me je spodbudilo, da sem napisala zgornjih nekaj vrstic. Vsake toliko se
Gledaš, upaš, čakaš, pa nič. Upaš, gledaš, čakaš, pa nič. Čakaš, upaš, gledaš, pa nič. Nič hudega, kar ne ubije, utrdi.
Izgubila še zadnje upanje. Naj to upanje umre s starim letom, novega pa v novem ne rabim.
Pa srečno vsem skupaj!
Kako neumno je moj um nastavljen. Stojim ob prometni cesti, opazujem avtomobile, vidim pa samo določene. In določeni so recimo modri Fiat Punto. Zakaj? Ker ima prav takega nekdo, ki mi ogromno pomeni. Moji kurji ženski možgani te avtomobile izločijo iz prometa in jih poveličujejo v nadavte. Pa ne samo modre Puntote, tudi vse druge barve. Zdaj jih celo po letnikih že ločim. In po dodatni opremi. Katastrofa. Vem, da nisem edina, moje kolegice počnejo isto. Brezmožganke.
Lahko noč
Zjutraj sem spet videla tisto karto na cesti, tokrat je bila obrnjena s sliko navzgor, očitno je nekoga radovednost premagala. Joker! Kako naj to razumem? Joker ti ponudi še eno možnost, da popraviš, kar se da popravit? Je mogoče nadomestilo za...? Univerzalno zdravilo? Ali pa morda norčavo bitje? Bi znalo biti, da se nekdo norčuje iz mene
Preveč utrujena, da bi še kaj napisala. Spat.
Koliko oseb se trenutno preriva v meni? Tale čustvena nihanja so hujša kot premetavanje barke sredi viharja. Nekako tako sem se danes počutila:
ravnodušna
jezna
ravnodušna
žalostna
besna
ravnodušna
umirjena
žalostna
jezna
zaskrbljena
osamljena
ravnodušna
vesela
žalostna
ravnodušna
...
Psihopatinja.
Menjam temo. Zjutraj sem na cesti videla narobe obrnjeno igralno karto, tisto Piatnikovo z modrim vzorcem na drugi strani. Kako me je privlačilo, da bi se ustavila in jo obrnila
Danes sem ugotovila, da zelo zelo hitro pozabljam. Morala bi predelati neke dogodke izpred dveh tednov, ampak se skoraj ničesar ne spomnim. Ljudje govorijo, da je treba živeti za trenutek. Očitno meni to že ves čas uspeva, le da se do zdaj tega nisem zavedala.
V mestu so božične razprodaje. Od kdaj pa to? Do 25% popusta na oblačila. Po novem decembra ne bom več zapravljala samo za druge, ampak tudi zase. Bom vsaj imela kaj od tega.
Odvajam se ene odvisnosti. Drugi dan mi gre kar dobro.
18.12. bi si morda bilo dobro zapomniti. Nekaj v sebi sem presekala. Česa sem se danes naučila? Da bom odslej skoraj vedno rekla: NE. Če ljudem ne dam možnosti, da me prizadenejo, me ne bodo in to je edino, kar me lahko obvaruje pred razočaranji in trpljenjem, ki je vedno posledica mojih pričakovanj. Verjamem, da bom zaradi tega življenje bolj dolgočasno, vem pa, da ne bom pogrešala sekiranja in nekaterih čustvenih stisk.
