Danes je pa en tak, čuden dan. Po parih mesecih je to prvi petek, da ne šibam za Laibach.

Madona, se mi že pegla v glavi, če samo pomislim, da bom pa celi vikend doma. Človek se kar navadi na en ritem, poleg tega pa itak zmeraj komaj čakam, da vidim te moje človečke - ljubljanske srajce . Določeni osebki so mi res močno prirasli k srcu in hvalabogu, da obstajajo vsaj tulifoni, na katerih znam viseti tudi po dobro urco, da pomodrujemo o tem in onem…hja, ko si pa čez teden nič ne moremo v očke pogledat in osebno kako močno spesnit...

Sicer je pa to leto itak neko celo čudno. Pravzaprav po eni strani eno izmed lepših v mojem življenju sploh, po drugi strani pa polno sprememb, nihanj, padcev in razočaranj. Ampak to vse skupaj pomeni, da živim….

Do novega leta nas pravzaprav loči samo še par korakov….na nek način komaj čakam, da se leto zaključi…da potegnem za sabo črto…ampak zato je še treba v tem letu nekaj storiti…pa kar nekako ostajam na mrtvi točki, kar me pravzaprav zelo utruja. Ne rata mi narediti premika, ker enostavno ne najdem rešitve. Baje se je včasih treba prepustiti…pravzaprav pustiti času čas….ampak mene tole najeda predvsem zato, ker bi rada vstopila v novo leto popolnoma razbremenjena. Seveda mi je jasno, da je to odvisno samo in edino od mene. Ali pa tudi ne…Koliko ima pa prste vmes naša usoda? Ali so nam to samo izgovori in tolažbe za takšne in drugačne situacije?

Hm…danes me sive celice vlečejo v čudno smer….v nasprotno od pozitivizma….zato bo treba nekaj ukrenit.

In kaj rabi Leila v takih situacijah? Kaj pa drugega, kot razvajanje. In padla je odločitev, da jo mahnem v savno. Ali v Laško ali v Olimje? Eci peci pec…..

No, pa pejmo, bi rekli moji prijatelji .