Osho Sri Rajneesh

Medčloveški odnos je ena od skrivnosti. Ker obstaja med dvema osebama, je odvisen od ene in druge. Kadar koli se srečata dve osebi, se ustvarja nov svet. S samim njunim srečanjem nastane fenomen, ki nikoli prej ni obstajal. Skozi ta fenomen se osebi spreminjata, transformirata. Ko niste v odnosu z nikomer, ste eno; ko ste v odnosu z nekom, ste takoj nekaj drugega.

Ko ženska postane ljubica, ni več ista ženska. Ko moški postane oče, ni več isti moški.

Dete je rojeno, a vi popolnoma pozabljate na neko stvar - da se je v trenutku rojstva otroka, rodila tudi mati. Tega prej ni bilo; bila je ženska, a ne mati. A mati je nekaj povsem drugega.

Odnos ustvarjate vi in nato ustvarja odnos vas. Dve osebi se srečata, kar pomeni, da se srečata dva različna svetova. To ni preprosto - to je zelo komplicirano. Vsaka oseba je svet zase - skrivnost z dolgo preteklostjo in večno bodočnostjo.

Na začetku se srečujejo samo periferije, zunanjosti, toda če odnos preraste v intimnost, postane bližnji, postane globok. Tedaj se, korak za korakom, središča začenjajo srečevati. Ko se srečajo, se to imenuje ljubezen.

Ko se srečujejo periferije, je to samo poznanstvo. Ko se dotaknete osebe iz ničesar, samo iz omejitev, tedaj je to poznanstvo. Pogosto, prepogosto imenujete svoje poznanstvo ljubezen. Tedaj napačno razmišljate. Poznanstvo ni ljubezen.

Ljubezen je prava redkost. Srečati neko osebo v njenem središču pomeni iti skozi revolucijo, ker če želite srečati neko osebo v njenem centru, ji boste morali dovoliti, da tudi ona doseže vaš center, povsem predani, ranljivi, odprti.

To je tvegano. Dopustiti nekomu, da pride dovašega središča, je tvegano, nevarno, ker nikoli ne morete vedeti, kaj vam bo ta oseba storila. Enkrat, ko so vaše skrivnosti odkrite, enkrat, ko ste popolnoma izpostavljeni, se nikoli ne ve, kaj bo storila druga oseba.

Strah je tu. Zato nikoli niste odprti. Poznanstvo - a mislimo, da se je zgodila ljubezen. Periferije se srečujejo, a mislimo, da smo se mi srečali. Vi niste vaša periferija. V bistvu je periferija meja, na kateri vi nehate obstajati, samo pregrada okrog vas. To niste vi! Periferija je mesto, kjer se vi nehate in se začne svet.

Tudi možje in žene, ki so morda dolgo živeli skupaj, drug drugemu ne morejo biti več od znancev. Oni lahko živijo skupaj, pa sploh ne vejo, s kom živijo. Čim dlje živite z nekom, vse bolj pozabljate, da so središča ostala skrita.

Zato je prva stvar, ki jo je treba razumeti ta: ne imenujte poznanstvo ljubezen. Lahko se ljubite, lahko ste v seksualnem odnosu, ampak seks je ravno tako periferen. Vse dokler se središča ne srečajo, je seks samo srečanje dveh teles. Duše niso poleg.

Srečanje vaših teles ni vaše srečanje. Seks ostaja samo poznanstvo - fizično, telesno, a kljub temu samo poznanstvo.

Lahko dopustite nekomu, da pride v vaše središče, toda to lahko storite samo takrat, ko se ničesar ne bojite. Zato vam pravim, da obstajata dve vrsti življenja: prva je obrnjena k strahu, druga k ljubezni.

Življenje, obrnjeno k strahu, nikoli vas ne more pripeljati v globok odnos. Ostanete prestrašeni in drugemu ni dovoljeno, ne more mu biti dovoljeno, da pride do samega jedra. Do neke mere to drugemu dovolite, a zatem nastanejo zidovi, meje. Oseba obrnjena ljubezni, je religiozna oseba. Oseba obrnjena k ljubezni pomeni človeka, ki se ne boji prihodnosti, človeka, ki se ne boji rezultatov in posledic - ki živi tukaj in zdaj. To je tisto, kar je Krišna rekel Arjuni v Bhagavad Giti: "Ne skrbi za rezultat, ker je tak um, ki je obrnjen k strahu."

Ne razmišljajte, kaj bo iz tega. Samo bodite tu, obnašajte se totalno, popolno, brezpogojno. Ne delajte kalkulacij. Človek, ki mu vlada strah, nenehno preračunava, planira, ureja, hrani. Celotno njegovo življenje je tako izgubljeno.

Slišal sem za nekega starega zen učitelja. Bil je na smrtni postelji. Prišel je poslednji dan in on je izjavil, da ga tega večera več ne bo. Začeli so prihajati njegovi učenci in prijatelji. Z vseh strani so se zbirali ljudje.

Eden od njegovih starih učencev je, ko je slišal, da bo njegov učitelj umrl, odšel v trgovino. Nekdo ga je vprašal: "Učitelj ti umira v svoji sobi, ti pa tečeš v trgovino?" Stari učenec je rekel: "Vem, da ima moj učitelj rad posebno vrsto kolača pa grem ponj." Težko je bilo najti ta kolač, ker ni bil več moderen, ampak do večera ga je nekako dobil. Pritekel je s kolačem.

Vsi so bili zaskrbljeni - zgledalo je, kot da je učitelj nekoga čakal. Odprl je oči, pogledal in jih spet zaprl. A ko je prispel učenec, je rekel: "Dobro, prišel si. Kje je kolač?" Učenec mu je podal kolač - in bil je zelo srečen, ker je učitelj vprašal zanj.

Umirajoči učitelj je vzel kolač v roko, toda roka mu ni drhtela. Bil je zelo star, toda roka mu ni drhtela. Zato je nekdo rekel: "Tako si star in skoraj mrtev. Skoraj boš spustil svojo dušo, toda tvoja roka ne drhti."

Učitelj mu je dejal: "Nikoli ne drhtim - ker nimam strahu. Moje telo je ostarelo, toda jaz sem še vedno mlad in ostal bom mlad tudi takrat, ko me bo telo zapustilo."

Nato je ugriznil v kolač in začel glasno in z užitkom žvečiti. Nekdo je tedaj vprašal: "Katero je tvoje zadnje sporočilo, učitelj? Kmalu nas boš zapustil, kaj želiš, da si zapomnimo?"

Učitelj se je nasmejal in rekel: "Ah, ta kolač je zares dober."

To je človek, ki živi tukaj in zdaj: ta kolač je izvrsten - celo smrt je nepomembna. Naslednji trenutek je nesmiseln - ta trenutek - ta kolač je izvrsten.

Če ste lahko v tem trenutku, sedanjem trenutku, v svoji sedanjosti - polnosti, samo tedaj lahko zares ljubite.

Ljubezen je redka rožica in se samo tu in tam zgodi. Milijoni in milijarde ljudi živi v napačnem mišljenju, da ljubijo. Oni verjamejo, da ljubijo, ampak to je samo verovanje in ne dejanskost, ne resničnost.

Ljubezen se redko razcveti, dogaja se tu in tam. Redko se zgodi, ker se zgodi le takrat, ko ni strahu. Prej se nikoli ne zgodi. To pomeni, da se ljubezen lahko zgodi samo globoko religiozni osebi. Seks je možnost za vsakega, ljubezen ne.

Ko se ne bojite, tedaj nimate česar skrivati, tedaj ste lahko odprti, tedaj lahko premaknete svoje meje - in tedaj lahko povabite drugega, da prodre v vas, do samega centra.

In zapomnite si, če dopustite nekomu, da prodre globoko v vas, bo tudi drugi dopustil vam, da prodrete globoko vanj, ker ko dopustite, da drugi pride do vas, ustvarjate zaupanje. Ko se ne bojite, tudi v drugemu preneha bivati strah.

V vaši ljubezni je vedno prisoten strah. Mož se boji žene, žena moža. Ljubimci se vedno bojijo. Tedaj to ni ljubezen. To je samo nek dogovor - dve prestrašeni osebi, ki sta odvisna ena od druge, ki se borita, izkoriščata, manipulirata druga z drugo, nadzorujeta, vladata, posedujeta - ampak to ni ljubezen.

Če dopustite ljubezni, da se zgodi, ni potrebe po molitvi, ni potrebe po meditaciji, ni potrebe po nobeni cerkvi ali hramu. Lahko povsem pozabite na Boga, samo če lahko ljubite. Ker se vam bo skozi ljubezen zgodilo vse. To je tisto, kar je mislil Jezus, ko je rekel: "Bog je ljubezen".

A ljubezen ni lahka; odvreči morate strah. A tako čudno je to - toliko se bojite, a nimate česa izgubiti.

Kabir (sufijski modrec) je nekoč dejal: "Opazujem ljudi. Tako zelo se bojijo, a ne morem razumeti zakaj - saj nimajo česa izgubiti. Oni so kot goli človek, ki se nikoli ne gre okopat k reki, ker se boji - kje bo posušil obleko."

To je situacija, v kateri ste - goli, brez obleke, ampak vedno v strahu zaradi obleke. Kaj lahko izgubite? Nič. To telo bo umrlo. Predno bo umrlo, ga dajte ljubezni. Kar koli imate, vam bo odvzeto. Predno bo odvzeto, zakaj tega ne podelite. To je edini način, na kateri lahko imate. Če lahko delite in poklanjate, ste vi gospodar. Vse vam bo odvzeto. Ne obstaja nič, kar lahko za vedno obdržite. Smrt bo uničila vse. To je, če me dobro razumete, borba med smrtjo in ljubeznijo. Če lahko dajete, ne bo smrti. Predno vam kaj odvzeto, boste to že dali, napravili od tega darilo. Tedaj smrt ne more obstajati.

Za tistega, ki ljubi, ni smrti. Za tistega, ki ne ljubi, je vsak trenutek smrt, ker se v vsakem trenutku nekaj odtrga od njega. Telo izginja, propada, zgublja se vsak trenutek. Zatem bo prišla smrt in vse bo uničeno.

Čemu strah? Zakaj se tako bojite? Čeprav se vse ve o vas, čeprav ste kot odprta knjiga, čemu strah? Kako vam lahko to škoduje? Samo napačna stališča, samo okoliščine, ki vam jih je družba vsilila, da se morate skrivati, da se morate paziti, da morate biti vedno v borbenem stanju, da je vsak vaš sovražnik, da so vsi proti vam.

Nihče ni proti vam! Čeprav tudi čutite, da je kdo proti vam, tudi on ni proti vam, ker je vsak obremenjen s sabo in ne z vami. Ni ničesar, kar bi se lahko bali. To morate razumeti, predno se zgodijo medčloveški odnosi: ni ničesar, česar bi se morali bati.

Meditirajte o tem. In potem dovolite drugemu, da pride v vas. In nikjer ne ustvarjajte preprek. Postanite prehod, vedno odprt, brez vrat, brez ključavnic, brez zaprtih vrat v vas. Tedaj se lahko zgodi ljubezen.

Ko se dve središči srečata, je to ljubezen. A ljubezen je alkimistični dogodek - kot takrat, ko se srečata vodik in kisik in ustvari se novo - voda. Lahko imate vodik in lahko imate kisik, toda, če ste žejni, od tega ne bo nobene koristi. Lahko imate kisika kolikor hočete in vodika kolikor hočete, toda žeje ne boste ugasili.

Ko se središči srečata, se ustvari novo. Mmm... to novo je ljubezen. A ona je kot voda - žeja mnogih, mnogih življenj je zadovoljena. Nenadoma postanete zadovoljni.

To je vidni znak ljubezni - postanete zadovoljni, kot da ste vse dosegli. Dosegli ste cilj - ni več cilja, usoda je izpolnjena. Seme je postalo cvet, popolnoma se je razcvetelo. Presenečeni boste, ko vam odkrijem, da vas ljubezen naredi brezželjne, ker želja izhaja iz nezadovoljstva. Želite zato, ker nimate. Želite zato, ker mislite, da če boste imeli nekaj, vam bo to dalo zadovoljstvo. Želja izhaja iz nezadovoljstva.

Ko obstaja ljubezen in se dve središči srečata in raztopita in se potopita v novo alkimistično kvaliteto, je zadovoljstvo tu. To je kot da je celotno stvarstvo zaustavljeno - brez gibanja.

Tedaj je sedanji trenutek edini trenutek. In tedaj lahko rečete: "Ah, ta kolač je res dober". Celo smrt ne pomeni nič človeku, ki ljubi.

Zato vam pravim: ljubezen vas bo naredila brezželjne.

Bodite brez strahu, odvrzite skrbi, bodite odprti. Dopustite nekemu središču, da se sreča s središčem v vas - tedaj se boste ponovno rodili, nova kvaliteta bitja bo ustvarjena. Ta kvaliteta bitja govori: Bog obstaja. Bog ni argument, temveč izpolnitev, občutek izpolnitve. Ugotovili ste že morda, da se, kadar ste nezadovoljni, želite odreči Boga. Kadar ste nezadovoljni, vaše celotno bitje kriči: NI BOGA!

Ateizem ni nastal iz logike, temveč iz nezadoljstva. Lahko racionalizirate - to je druga stvar. Lahko da ne poveste, da ste nezadovoljni in da ste zato ateist. Lahko rečete: ni Boga in imam dokaze za to. Ampak to ni resnica.

Če ste zadovoljni, vam celotno bitje govori: Bog je! Nenadoma ga občutite. Celotna manifestacija postane božanska. Če niste v ljubezni, boste zares, prvič, v občutku, da je obstoj božanski in da je vse blagoslov. Ampak mnogo tega je treba narediti, predno se to zgodi. Mnogo stvari je treba narediti, predno postane to možno, da se zgodi.

Morate uničiti vse, kar ustvarja prepreke v vas samih. Ne dovolite, da je ljubezen samo beseda, da je nekaj praznega. Ne dovolite, da je samo preokupacija uma. Ne dopustite, da je samo telesno zadovoljstvo. Napravite notranje iskanje in pokličite druge, da vam pomagajo kot prijatelji.

Če ste kar koli slišali o Tantri, veste, da Tantra pravi: če lahko najdete partnerja, prijatelja, moškega ali žensko, ki je pripravljen, da se premakne skupaj z vami do najvišjih vrhuncev medčloveških odnosov, bo vaš odnos postal meditativen. Tedaj boste skozi odnos dosegli najvišje počivališče. Tedaj drugi postane samo vrata. Naj pojasnim to: če imate nekoga radi, malo po malo izginja periferija te osebe, izginja oblika telesa te osebe. Vse bolj in bolj ste v stiku z brezobličnim, z notranjim.

Oblika postopno postaja meglena in izginja. Če greste globlje, tedaj se tudi ta brezoblična individualnost začenja topiti in izginjati. Tedaj se odpira tisto, kar stoji za njo. Tedaj je posamična oseba samo prehod, vrata. In skozi svojega partnerja boste našli božansko.

Ker ne moremo ljubiti, so nam potrebni mnogi verski obredi. Oni so samo zamenjava, zelo uboga zamenjava.

Mmm... ni potrebno hoditi v hrame ali cerkve. Celotno stvarstvo je njen hram. Ona se lahko igra pod drevesom in to drevo postane Krišna ali Kristus. Ona lahko poje pred ptico in ta ptica postane Kristus. Ona ustvarja svojega Kristusa povsod okrog sebe. Njena ljubezen je takšna, da kamor koli pogleda, vrata se odpirajo. In Kristus se odpira, prikaže se ljubljeni.

Ampak prvi žarek bo vedno prišel skozi eno osebo. Težko je biti v stiku z univerzalnim, ker je tako veliko, tako ogromno, tako neskončno, brez začetka in brez konca. Odkod začeti? Odkod začeti proti temu? Ena oseba je prehod. Zaljubite se. In ne borite se. Omogočite drugemu globoko dopuščanje, samo poziv in dopustite drugemu, da dospe do vas brez vseh pogojev. In nenadoma izginejo drugi in Bog je tu.

Če vaš ljubljeni ali ljubljena ne moreta postati božansko, tedaj nič na tem svetu ne more postati božansko. Tedaj so vsi vaši religiozni govori nesmiselni.

To se lahko zgodi tudi z otrokom, tudi z živalijo, s psom, vašo mačko. Če ste lahko v globokem odnosu s psom, se lahko zgodi - pes postane božanski. Zato to ni samo vprašanje ženske in moškega. To je eden od najglobljih izvorov božanskega, ki doseže naravno, a lahko pride s katere koli strani. Osnovno je to - treba je dopustiti drugemu, da prodre do vašega najglobljega jedra, do samega bistva vašega bitja.

Če nadaljujemo lagati sebi, mislimo, da se ljubimo. Če mislite, da ljubite, tedaj ni možnosti, da se zgodi ljubezen, kajti če bi ljubezen bila to, bi bilo vse zaprto.

Napravite nov napor. Poskusite najti pravi obraz drugih, kar je skrito. Ne jemljite drugih zdravo za gotovo. Vsak človek je takšna skrivnost, da, če začnete prodirati v njega, to postane neskončno. Ampak nam drugi postanejo dolgočasni - zato ker smo samo s periferijo in vedno samo s periferijo.

Ravno sem prečital zgodbo: neki človek je bil zelo bolan in poskusil je vse načine pa mu nič ni pomagalo. Tedaj je odšel k zdravitelju in on mu je dal svojo mantro, svojo sugestijo, ki jo naj ponavlja neprestano: nisem bolan. Najmanj 15 minut zjutraj in 15 minut zvečer. Nisem bolan - zdrav sem. Ves dan, kadar koli se spomni, naj jo ponavlja. Čez nekaj dni se je začel počutiti bolje in čez nekaj tednov je bil povsem zdrav.

Tedaj je rekel svoji ženi: "To je pravi čudež! Naj grem do zdravitelja še po en čudež? Kajti v zadnjem času me ne zanimajo seksualni problemi in seksualni odnosi so se skoraj nehali med nama. Ni več želje."

Žena je bila srečna. Rekla je: "Pojdi" - ker se je počutila zelo frustrirano.

Človek je odšel k zdravitelju. Vrnil se je in žena ga je vprašala: "katero mantro, katero sugestijo si sedaj dobil?" Ampak mož ji ni hotel povedati. Čez nekaj tednov se mu je vrnil seksualni apetit. Spet je začutil željo. Tako je žena bila zelo zmedena. Stalno ga je spraševala, a on se je samo nasmejal in ji nič ni povedal.

Zato je nekega dne, ko je bil v kopalnici in vadil svojo mantro, poskušala slišati, kaj je govoril. Govoril je: "Ona ni moja žena. Ona ni moja žena. Ona ni moja žena."

Ljudi jemljemo zdravo za gotovo. Nekdo ti je žena - odnos je zakompliciran. Nekdo ti je mož - odnos je zakompliciran. Tu ni avanture. Drugi postane stvar, predmet, drugi ni več skrivnost, ki jo bomo proučevali. Drugi ni več nov. In zapomnite si: vse umre sčasoma. Periferije so vedno stare, središča so vedno nova. Periferija ne more ostati nova. Z vsakim trenutkom je bolj stara, bolj izrabljena. Središča so vedno sveža, mlada. Vaša duša ni otrok, niti mladenič, niti starec. Vaša duša je enostavno vedno sveža, ona nima let.

Lahko eksperimentirate s tem. Lahko ste mladi, srečni, samo zaprite oči, odkrijte to. Poskusite občutiti kakšno je vaše središče - staro, mlado? Občutili boste, da ni ne eno ne drugo. Vedno je novo, nikoli ne ostari. Zakaj? Zato ker središče ne pripada času.

V časovnem procesu vse postaja staro. Človek se rodi - telo že postaja staro! Ko rečemo, da je dete staro en teden, to pomeni, da je en teden starosti prodrl v telo otroka. Otrok je že prešel sedem dni proti smrti, ono je izkusilo sedem dni umiranja. Giblje se proti smrti - in prej ali slej bo mrtvo. Rojstvo je začetek umiranja, ne pozabite in smrt je novo rojstvo!

Kar koli prihaja v čas, postaja staro. V trenutku ko pride v čas, je že postalo staro. Vaše telo je staro, vaša periferija je stara. Ne morete biti večno v ljubezni z njo. Ampak vaše središče je vedno sveže. Ono je večno mlado. Ko ste enkrat v stiku z njim, je ljubezen odkritje na vsakem koraku in tedaj se medeni meseci nikoli ne končajo. Če se konča, potem ni bil medeni mesec - bilo je samo poznanstvo.

In zadnje, kar si morate zapomniti: v ljubezni vedno obtožujete drugega, da nekaj ni v redu. Če se nekaj ne dogaja kot bi se moralo, je odgovoren drugi. To uniči vse možnosti za napredek v prihodnosti.

Zapomnite si: vedno ste vi odgovorni. In spreminjajte se. Odvrzite lastnosti, ki vam delajo probleme. Naredite iz ljubezni autotransformacijo.

Kot pravijo na tečaju za prodajalce: kupec ima vedno prav - tako bi vam rad povedal, da v svetu medčloveških odnosov in ljubezni vi nimate vedno prav - drugi imajo vedno prav. Tako se ljubimci vedno počutijo, če obstaja ljubezen se počutijo tako: nekaj ni v redu z mano, če stvari ne gredo, kot bi morale. In oba se tako počutita: tedaj se raste, tedaj se središča odpirajo, tedaj se meje raztapljajo.

In če mislite, da je drugi naredil napako, zapirate sebe in drugega. In drugi ravno tako misli, da ste vi naredili napako. In misli so nalezljive. Če mislite, da je drugi naredil napako - čeprav tega niste rekli, čeravno se morda smejite in kažete, da ne mislite, da drugi nima prav, je drugi razumel... Skozi vaše oči, geste, obraz, tudi če ste igralec, dober igralec in lahko nastavite perfektne maske na obraz, boste podzavestno pošiljali signale: Ti si naredil napako. In ko rečete, da je nekdo drug naredil napako, drugi začenja čutiti, da ste vi naredili napako.

Na tej steni se uničuje odnos in ljudje se zaprejo. Če rečete, da je nekdo naredil napako, se on začne braniti in tedaj nastane zapiranje.

Zapomnite si za vedno: v ljubezni ste vedno vi tisti, ki dela napake. In tedaj se bojo odprle nove možnosti in drugi bodo enako občutili. Mi razumemo občutke v drugih. Ko so ljubimci blizu, misli trenutno skačejo z enega na drugega. Četudi molčijo, oni govorijo. Jezik je za tiste, ki ne ljubijo, za ljubimce je tišina zadostna. Brez vseh besed, oni govorijo.

Če razumete ljubezen kot sadano, kot notranjo disciplino, potem ne govorite, da drugi delajo napake. Samo poskusite odkriti, da ste nekje naredili napako in jo odvrzite. Težko bo, ker bo to proti egu, proti periferiji. Težko bo, ker vam bo uničilo ponos. Težko bo, ker ne bo vladanja in posesivnosti. Lahko ste močnejši skozi posedovanje nekoga. To vam bo uničilo ego - zato bo težko.

Toda uničenje ega je bistvo, je cilj. Odkoder že pridete bliže notranjemu svetu - skozi ljubezen, meditacijo, yogo, molitev - katero koli pot že uberete, cilj je vedno isti: uničenje ega.

Skozi ljubezen se to zelo lahko naredi - in tako naravno! Ljubezen je naravna religija. Vse drugo bo daleč bolj nenaravno. Če ne morete zgraditi sebe skozi ljubezen, vam bo težko to storiti skozi kar koli drugega.

In ne razmišljajte preveč o prejšnjih življenjih in ne mislite na prihodnost. Sedanjost je zadostna. Ne mislite, da vaš odnos izhaja iz preteklosti - on izhaja iz preteklosti, ampak ne mislite na to, ker boste stvari še bolj zakomplicirali. Poenostavite stvari.

Odnos se nadaljuje - stvari iz prejšnjih življenj imajo svojo kontinuiteto. Tega dejstva ne zanikam, ampak ne utrujajte se z njim. In nadaljeval se bo v prihodnosti, ampak ne mislite na to. Sedanjost je že preveč za reševanje.

Žvečite kolač in recite: "Ta kolač je zares dober". Ne mislite na preteklost in ne mislite na prihodnost - oni skrbijo zase.

Nič ni zunaj kontinuitete. Bili ste v odnosu v preteklosti, ljubili ste, sovražili ste, ustvarjali ste prijateljstva in ne-prijateljstva. In to se nadaljuje, in ne glede na to, dali vi to veste ali ne veste, vedno je tu. Če pa začnete mozgati o tem, boste zamudili sedanji trenutek.

Zato mislite kot da ni preteklosti in ni prihodnosti. Ta trenutek je vse, kar vam je dano. Obnašajte se, kot da je ta trenutek vse, kar vam je dano in odkrijte, kako lahko preobrazite svoje energije v fenomen ljubezni - ravno ta trenutek.

Ljudje prihajajo in me sprašujejo, zanimajo jih njihova prejšnja življenja. Da, imeli so prejšnja življenja, ampak to je nepomembno. Zakaj ta preiskava? Kaj boste napravili s preteklostjo? Nič ne morete narediti sedaj. Preteklost je preteklost in se ne more spremeniti. Ne morete je spremeniti, ne morete je ujeti. Razlog je ta, da vam narava, v svoji modrosti, ne dopušča, da se spomnite prejšnjih življenj. Sicer bi zanesljivo ponoreli.

Morda ste zaljubljeni v dekle. Če bi nenadoma postali zavestni, da je to dekle bila vaša mama v prejšnjem življenju, bi imeli občutek krivde in se ne bi mogli ljubiti z njo. Če se ne boste ljubili z njo, boste kljub temu imeli občutek krivde, zato ker ste zaljubljeni vanjo.

Zato vam pravim, da narava v svoji modrosti nikoli ne dopušča, da se spominjamo prejšnjih življenj - vse dokler ne dosežemo nivoja, na katerem se nam nekaj takšnega dopusti; ko postanete toliko meditativni, da vas nič ne more zmotiti. Tedaj se odpirajo vrata in vsa pretekla življenja so pred vami.

A to je automatski mehanizem. Včasih mehanizem ne deluje. V nekaterih primerih se otroci rodijo s spominom. Toda njihova življenja so uničena.

Privedli so mi neko dekle pred nekaj leti. Spominjala se je svojih preteklih življenj. Takrat je imela samo 13 let, ampak če ste pogledali v oči, bi videli, da je stara 70 let - zato ker se je spominjala 70 let, dve pretekli življenji.

Njeno telo je bilo staro 13 let, a um je bil star 70 let. Ni se mogla igrati z drugimi otroki. Kako naj se 70 let stara ženska igra z drugimi otroki?

Govorila je in se obnašala kot stara ženska. In bila je obremenjena. Težave vseh teh let so bile v njenem umu.

Tako jasno se je spominjala, da so lahko našli njene dve zadnje družine. Ena je bila v Asamu, druga v Madhja Pradešu. In ko je prišla v stik s svojima prejšnjima družinama, je nastal problem: kje naj živi sedaj?

Rekel sem staršem: pustite dekle tri tedne z mano. Potrudil se bom in ji pomagal, da pozabi, ker bo sicer njeno življenje perverzija. Ona se ne more zaljubiti v nikogar - tako je stara! Vaša starost je povezana s spomini. Če je spomin razširjen na 70 let, potem izgledate kot da vam je 70 let.

Izgledala je tako uničeno, njen obraz, njene poteze, vse izmučeno. Izgledala je tako stara v svojem središču - nemirna, nespokojna. Vse je zgledalo napačno.

Toda starši so še kar uživali, ker so k njim prihajali ljudje, časopisi so pisali o tem. Uživali so v vsem. Niso hoteli poslušati pa sem jim rekel: dekle bo znorelo.

Nikoli več je niso pripeljali k meni. Po sedmih letih so prišli sami - dekle je znorelo. Rekli so: "Naredite sedaj kaj". Rekel sem: "Sedaj se ne da nič več storiti. Sedaj ji lahko pomaga edinole smrt."

Ne skušajte si zapomniti, ker vam bo težko nositi breme spomina. Celo v tem enem življenju delate takšno zmedo - mnogo zapomnjenih življenj, enostavno bi znoreli. Ne mislite na to. To je popolnoma nepomembno.

To, kar delate je važno: bodite tukaj in zdaj; in delajte na sebi. Če lahko delate skozi odnos z drugim - čudovito. Če ne morete delati skozi odnos, delajte v samoti. To sta dve poti. Ljubezen pomeni delati na stezi medčloveških odnosov, a meditacija, delati v samoti. Ljubezen in meditacija - to sta dve poti. Občutite, kaj vam najbolj odgovarja. Zatem vložite vso svojo energijo v to in krenite po tej poti.