Kljub mojemu trudu se je zgodilo :xx!: konec se ni pričel po moji krivdi, a dokončna napaka je bila MOJA.In s tem križem na hrbtu se bom moral ubadati sam, če se sploh bom.

Rabil sem pomoč, nisem je našel v obliki, ki sem jo potreboval, samo moj trud je bil premalo, že samo začetek konca me je tako podrl in prizadel da se nisem več pobiral.Sama misel na konec zveze z edino žensko, ki sem jo ljubil bi me pokončala, ko pa je ona to omenila je bilo kot eksekucija.Tri dni sem bil zaprt v sobi in nisem vedel kaj bi.

Zdaj vem da imam časa samo do konca tedna (rok sem si postavil sam) da se odločim kaj, če sploh kaj, bom!Priznam da me mika končno udejaniti stalno blebetanje o dokončnem koncu.Razočaral sem že vse, še eno razočaranje, ki bi bilo zadnje se mi več ne zdi tako grozno, doma bodo nekako preživeli, če poskrbim da samo izginem in jih pustim v dvomih jim bo precej lažje.

Sedem let tuhtanja in dvomov se je pripeljalo do trenutka, ko se bom moral odločiti.Smisla v tem in takem življenju ne vidim, bodočnosti tudi ne, samemu mi ni do življenja in nobeni ženski ne morem (in tudi ne bom mogel) nuditi vsega potrebnega za srečno, veselo in uspešno zvezo in družino.Žal ljubezen in topel objem sta veliko premalo za življenje.Vedno razočaram, nikoli ne izpolnim pričakovanj, ne nudim nobene varnosti, ......

Žal mi je da sem se sploh lotil zveze z Natašo, vedel sem da ne bom kos vsem obremenitvam in odgovornosti, skrajno neodgovorno je z moje strani da sem sploh dovolil da se mi približa, verjetno sem s tem povzročil nepopravljivo škodo.Vse česar se lotim vedno uničim in pokvarim.

Nisem vreden življenja, odžiram zrak drugim.

In to bom dokončno popravil, za vse večne čase, nikomur več ne bom težil, nikogar več ne bom prizadel in razočaral!Eno dodatno razočaranje in kratkotrajno bolečino še povzročim in to je cena za mir, tišino, samoto in večni pokoj.

Razdajal sem se, nisem gledal in skrbel za sebe, vedno so mi bili drugi v ospredju, še zdaj, ko končno premišljujem o sebi in odločam o svoji (ne)bodočnosti, se ukvarjam s tem kako bo to vplivalo na druge.

Pač malo jim bom pokvaril praznike, nekaterim mogoče celo popravil, pozabljen bom zelo hitro, slabe stvari se hitro pozabijo, veseli december bo pregnal žalost iz njihovih src.Predvsem pa, poskrbel bom da me ne najdejo prehitro, zavlekel se bom nekam v gozd, Evo niso našli nekaj let pa je bila na sprehodu okoli bajerja, Grega se je na Golovcu ubil z ročno bombo pa nihče ni slišal, našli so ga več kot pol leta kasneje, ...

Žal mi je da nihče ne bo imel vsaj finančne koristi od tega, včasih sem hotel vsaj s tem komu pomagati (umreti v nesreči, da bi samska mamica vsaj mojo zavarovalnino dobila), pa bom vseeno egoistično končal svojo pot.Slaba je bila moja pomoč v življenju in tudi po smrti ne bi bila nič boljša.Nikoli nisem bil koristen, resnično koristen.Bil sem bolj nekakšna tolažba, kot droga ali alkohol, namesto da bi pomagal sem povzročil še večjo, trajnejšo škodo.

Ne da se mi več pisati, itak dvomim da bo kdorkoli to bral, vam trem, ki imate možnost to prebrati se globoko opravičujem za vse kar sem naredil.Nikomur in nikoli nisem hotel nič slabega ampak žal očitno dobrih stvari ne znam delati.

Želim vam več sreče in predvsem več pameti kot sem jo imel jaz.