Zopet me nekaj hvata. Zopet zato, ker v tako čudno počutje zapadem vsake toliko časa...no, parkrat na leto; trikrat...štirikrat....mogoče petkrat....

Itak ni pomembno, kako bom tole definirala...ali je to depra ali karkoli drugega. Bolj pomembno se mi zdi, da najdem način, kako priti iz tega ven.

Ful so mučni taki dnevi...ko ti je vse brezveze, ko sam s sabo nisi zadovoljen, ko se ti zdi, da česarkoli se lotiš, je itak en veliki šit....za pikico na i še te pa pri duši stiska in prav zlahka tečejo solze v potokih....

Ok, valjda, da temu botruje situacija, v kateri sem se znašla. Ampak ta situacija je konstantno ista že par mesecev in se nič ne spremeni. Narobe sem povedala; sama nisem nič naredila zato, da bi se spremenila. Ali pa veliko premalo. Kar stopicam in stopicam na enem in istem mestu in se ne premaknem. Včasih se počutim, kot da sem ratala prava brezmožganka. No ja....saj se popolnoma zavedam, da je vse odvisno od mene same, predvsem od moje naravnave in od načina razmišljanja, se pravi, v katero smer bom vrtela svoje možganske zavoje. Tole zavedanje pa obenem tudi pomeni, da vseeno nisem čisto totalna brezmožganka - juhu!

Depra očitno ni vdarila(še) s vso močjo, glede na to, da je kanček humorja, kakršenkoli že pač je, ostal na površju.

Nič. Danes bom oddelala 'terapijo' z glasbo. Upam, da me bo dvignilo, kot pač me navadno. Jutri pa itak nadaljujem s tečajem salse, nad katerim sem čisto navdušena. Je solo varianta, ker je z mojimi moškimi zadnje čase(odkar vem zase?) sami križ. Ampak to je že druga tema. O tej pravzaprav te dni nočem preveč razmišljat, da ne pride še do večje krize...

Upam, da bom vsaj pri tej salsi uspela vztrajat ta 2 meseca, kolikor traja ta začetni tečaj. Vztrajnost ni ravno moja vrlina. Pa še taki čuden tip človeka sem, da me kaka stvar zadene v momentu sto na uro in me totalno navduši. In kakor hitro me zadene, tako hitro me zna tudi spustiti.

Zdaj pa nazaj na delo, drugače me bo šefica ubila. To je šele prava štala, tale moja tlaka....zadnje čase.

Mah, bo že nekak....