Danes sem bila precej razmišljujoče bitje. Zato so črkice kar letele na kup in nastal je sestavek, ki sem ga poslala po mailu človečkom, ki so vstopili v moje življenje in ga nekateri bolj, nekateri manj zaznamovali. Ker je odziv zanimiv in pozitiven in ker so nekateri mnenja, da bi bilo dobro, da bi tole še kdo prebral, sem se odločila za objavo tudi tukaj na svojem blogu.

Zadnje čase veliko poslušam o vezah, ki razpadajo....po letu, dveh,petih, devetih, trinajstih...o prepirih...o izdaji...o razočaranju....o nezaupanju... o tem kako je problem najti sebi primernega partnerja. Nekaj tega sem letos bila deležna tudi sama.

Se mi zdi, da so nekako prisotni taki čudni časi, predvsem kar se medsebojih odnosov tiče; a še vemo, kaj je harmoničen odnos? A vemo, kaj pomeni stopati drug z drugim v korak, dihati z nekom?

Ali se sploh še upamo popolnoma predati, ali smo z eno roko non-stop na ročni zavori, da smo pripravljeni na umik, ko zasveti signalna lučka oz. ko se vklopi iz kakršnegakoli razloga že obrambni mehanizem pred(ponovnim) razočaranjem....?

Ali še verjamemo v ljubezen? Še verjamemo v uspešno in ljubečo vezo, iskreno, predano, polno zadovoljstva, spoštovanja, podpore, tolerance in vse kar spada zraven?

Kar nekaj ljudi poznam, ki postajajo zmeraj bolj egocentrični...samozadostni...veliki individualisti....Seveda zopet iz takšnih in drugačnih razlogov. Kar valjda prinaša osamljenost, nezadovoljstvo...Nikakor ne želim biti med njimi. Pravzaprav se mi zdi prava nočna mora, da bi sama sebi postala zadostna. Pa madona, saj smo pa ja socialna bitja....in rabimo drug drugega. Sploh pa moški potrebuje žensko in obratno. Pika.

Kdorkoli hoče karkoli spremeniti, mora začeti pri sebi. To mi je kristalno jasno. Torej teorijo ovladam skoraj za odlično, treba jo je samo bolj pogosto prakticirati.

Ker se približujemo novemu letu, in ker je to na nek način začetek novega obdobja, ko si marsikdo zada nove plane, načrte, želje, vam pošiljam v razmislek iskrice od Gibrana.

Upam, da je zgornji sestavek koliko toliko smiseln in ni poln zmede kot so moji možganski zavoji zadnje dni.... Ampak....pride kako tako leto....

Za konec pa samo še tele črkice: ne bojmo se ljubezni. Ne ignorirajmo je. To bi pomenilo, da se bojimo živeti. Da se skrivamo pred življenjem.

Saj je res, da je ljubezen dokaj nevljudna; pride k nam, ne da bi prej potrkala. Pa kljub temu - zagrabimo jo s polno močjo, ker ne vemo, kako dolgo bo ostala pri nas in kdaj se bo zopet oglasila....

Življenje je eno samo - užijmo ga z polno mero.

Vsem želim lušten konec tedna in da bi bili deležni veliko, veliko in še več ljubezni....

Khalil Gibran: Ljubezen

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,

čeprav je njena pot strma in težka.

In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,

čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.

In kadar vam govori, ji verjemite,

četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.

Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.

Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.

Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje,

ki trepečejo v soncu,

Bo prodrla tudi do vasih korenin in jih stresla tam,

kjer se oklepajo zemlje.

Kakor žitne snope vas zbira k sebi.

Omlati vas, da bi vas razgalila.

Preseje vas, da bi vas rešila plev.

Melje vas do čiste beline.

Zgnete vas dokler ne postanete voljni.

Nato vas izroči svojemu ognju,

da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.

Vse to vam stori ljubezen, da bi spoznali skrivnosti svojega srca

in v tem spoznanju postali delček srca življenja.

Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni,

je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete iz mlatišča ljubezni,

v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a

ne iz srca, in jokali, a ne izjokali vseh solza.

Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe.

Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.

Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.

In ne domišljajte si, da morate usmerjati tok ljubezni,

kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni,

usmerjala vaša pota.

Ljubezen ima le to željo, da izpolni samo sebe.

Toda če ljubite, a ste polni želja, naj bodo vaše želje take:

Stopiti se in postati žuborec potok, ki poje

svojo pesem v noč.

Spoznati bolest prevelike nežnosti.

Raniti se s svojim lastnim razumevanjem ljubezni.

in krvaveti voljno in radostno.

Prebuditi se v zori z lahkim srcem in se zahvaliti

za nov dan ljubezni.

Umiriti se ob opoldanskem počitku in razmišljati o zanosu ljubezni.

Vračati se na večer s hvaležnostjo domov in zaspati s hvalnico na ustnicah za ljubljenega v srcu.