Ksena in njen brlogec (PUBLIC)

Pika Pikica · 15. november 2005

sm brala sam potovanja...nism dobila usode, pa mi niti bni blo všče, ker je večinoma razlagalo o tem, kako preboliš ob smrti partnerja in kako ti on stoji ob strani (kot duša). Nism do konca prebrala. :o|o:

Ksenia · 16. november 2005

Pikica, lepo da si pokukala malce tudi k meni

zanimivo, kako v knjigah vsak vidi drugače ane... s prijateljico prebereva knjigo in nato se pogovarjava o njej, koliko stvari se jaz ne spomnim, ko ona govori in koliko stvari ona pojma nima, da jih je brala. Sedajle razmišljam o tem, kar si napisala, pa se ne spomnim (je pa res že nekaj časa, kar sem to knjigo prebrala). Men je v spominu ostalo to, da recimo na drugi strani tančice ni obsojanja, da dušo pričakajo ali prijatelji, vodniki, da gre po prihodu na drugo stran duša v neko osamitev, kjer si lahko ustvari kraj iz Zemeljskega življenja... da nato pregleda svoj lajf (kako se to laično sliši), zapolnila sem si, oz. tko fajn mi je bilo napisano, da so skupine duš, ki so bližje ter da so prostori tam kot razredi... mogoče sem tule kaj pomešala... pa spomnim se, da sem Pujso nekaj časa dražila z zastavicami:) ane Pujsika? to je bilo nekaj, kar bi lahko resničnod ržalo... recimo da se z nekom tam dogovoriš za srečanje tule in po čem naj bi ga prepoznala in nato spomin na dogovor zbledi, ostane pa tisto nekaj kar, hm.. Nekatere pritegne nasmeh, druge dotik .... sem razmišljala če imajo fantje kateri so moj srček spravili v hitrejši pogon kakšno skupno značilnost in sem ugotovila da... zanimivo je tudi to, da v vseh mojih zgodbicah ima fant tisto zastavico, nenamerno spontano napisano...

sej mogoče sem tule prepletla obe knjigi, mogoče sem tudi kej po svoje spisala, ker je res že kar nekaj let od branja tko da...

uf sem naložila

nataly · 17. november 2005

Hmm..sama sem imela pravo krizo zraven branja.

Vedno zaspala zraven.

Si predstavljaš - hočem, moram prebrati..pol pa me po treh straneh zmanjka.

Sama imam neke vrste uredniški vid - blazno hitro preberem, zasledim vse...toda tule - sem morala poiskati vso vztrajnost, ki jo premorem, da sem prišla do konca..ok. roko na srce - čisto banalen vzrok bil - pokljičem v knjižnico, da bi podaljšala pa mi tip pravi..ja vse razen Potovanja in Usode duš...A kako pa to??

Rezevirana...

In sem se prisilila...da prebrala do konca..

Sploh Usoda mi je nekak bolj ležala - tole vem zato, ker sem zaspala šele po peti ali šesti strani x:Dx x:Dx Malo se hecam...

čeprav tole čista resnica...

ampak zakaj vse tako resno???

Imam potem kar slabo vest...

Pujsita · 19. november 2005

Pujso nekaj časa dražila z zastavicami:) ane Pujsika? to je bilo nekaj, kar bi lahko resničnod ržalo... recimo da se z nekom tam dogovoriš za srečanje tule in po čem naj bi ga prepoznala in nato spomin na dogovor zbledi, ostane pa tisto nekaj kar, hm.. Nekatere pritegne nasmeh, druge dotik ....

Se spomnim ja, kok sem potem jaz te zastave v knjigi iskala . Ja se mi zdi, da sta zelo specifični knjigi in da je zelo odvisno, kaj že prej o vseh teh zadevah misliš, kaj potem naprej povezuješ in je toliko vsega, da različne stvari sploh opaziš, pa najbrž različno tudi razumeš. Recimo meni najpomembnejša sporočila so bila, da si duše predeen se odločijo za novo zemeljsko življenje, ogledajo možne variante, ter si izberejo tisto, ki bo najbolj dopolnila njihovo osebno rast. To se jasno izbriše iz spomina, ko začne zemeljsko življenje. Zapomnila sem si tudi, da je duša že lep čas, preden mamica zanosi, odločena, komu točno se bo rodila. Potem zadevo lepo dopolni knjiga Devet stopnic, ki razlaga vse o spajanju duše dojenčka s telesom dojenčka, pa odnos te duše z dušo mamice.

Potem sem si zapomnila tudi to, ja, da skupina duš vedno skupaj doživlja lekcije in življenja, da samo menjuješ vloge. Pa da se barva duše glede na zrelost spreminja.

Tista tvoja ugotovitev, Pikica, se je pa meni naslikala bolj v smislu, da če nekoga izgubiš - kogarkoli, da mu s hudo žalostjo in nemočjo ne dovoliš oditi nazaj, na obnovitev in pripravo na novo življenje, ampak ostaja v bližini žalujočega. V bistvu je treba znati ljudi iz življenja tudi spuščati, pa najsi jih izgubimo tako ali drugače. Ko si izmenjaš kar je za izmenjat, je prav, da niti ljudi niti duš ne priklepaš nase. Saj če je potreba, se lahko povežeš z njimi kadarkoli.

Sem brala tvoje misli o dedku, Selene, on itak vedno pazi nate :yes:, zagotovo je eden tvojih Angelov varuhov in ravno s starimi starši je zelo specifična situacija, ali nam umrejo še ko smo otroci, pa se določenih zadev ne da doreči, ali pa potem itak preživljaš puberteto, pa si organiziraš družino, dom in si spet prezaposlen za take prave tople stike z njimi, potem pa spet ni več možnosti. Jaz sem nekaj trenutkov ujela še čisto na koncu z Omi, pa vem, da me je imela iskreno rada, da je vedno obstajala zame, vedno sem bila njej na prvem mestu in vedno mi je sama od sebe brez da bi jo prosila in z veliko ljubezni pomagala. Vem da sem tudi jaz prinesla njej sonce v življenje, ker sicer najin odnos ne bi bil takšen kot je bil. Zadnji ko sem jo videla, preden se je poslovila, sem ji v mislih nekaj stvari rekla, pa vem, da jih je slišala. Ker sem ji med drugim rekla tudi, da ne rabi več čakat obiska nekoga, če je prehudo, da se lahko poslovi, da jo čakajo njena mama in bratje, pa sestra, pa vsi njej dragi, ki so se že poslovili. Pa povedala sem ji, koliko mi pomeni, jo objela. In resnično se je po tem obisku poslovila. Sicer pa vem, da itak je vedela, kaj čutim, ne glede na to, kaj sem ji povedala. Duše se začutijo med seboj, in dedek zagotovo ve, vse kar bi mu rada še sporočila.

No po zapustitvi fizičnega telesa gre pa duša na obnovo, pa po novo oblekico in ko je primeren trenutek, z novo nalogo pride v novo življenje. Tole sem si pa jaz najbolj zapomnila.

Hmm..sama sem imela pravo krizo zraven branja.
Vedno zaspala zraven.
Si predstavljaš - hočem, moram prebrati..pol pa me po treh straneh zmanjka.
Sama imam neke vrste uredniški vid - blazno hitro preberem, zasledim vse...toda tule - sem morala poiskati vso vztrajnost, ki jo premorem, da sem prišla do konca..ok. roko na srce - čisto banalen vzrok bil - pokljičem v knjižnico, da bi podaljšala pa mi tip pravi..ja vse razen Potovanja in Usode duš...A kako pa to??
Rezevirana...
In sem se prisilila...da prebrala do konca..
Sploh Usoda mi je nekak bolj ležala - tole vem zato, ker sem zaspala šele po peti ali šesti strani Malo se hecam...
čeprav tole čista resnica...

ampak zakaj vse tako resno???
Imam potem kar slabo vest...

Tale knjiga je res en fenomen Nataly, mislim, da mora biti prav moment, da ti full je. Jaz sem rekla, takoj ko sem jo prebrala, da je fenomenalna, požrla sem jo na dušek in Usodo duš tudi. Očitno je bil pravi trenutek za to, da sem dobila knjigo v roke, tudi pravega razpoloženja sem morala biti in pravih misli, vse se je poklopilo.

Tegale se res ne da na silo it. Se pa spomnim, ja, ko si rekla, da bereš in da je blazno zanimivo, da vedno zaspiš zraven . Če ti bo kdaj še želja, imam Potovanje duš jaz doma - trenutno v obdelavi pri tašči, ki je tudi prvič ni mogla dobro sprejeti , kljub temu da ženska obvlada marsikaj, kaj je naredila iz svojega življenja , sem ponosna nanjo, ampak za to knjigo pa ni bil prav moment očitno.