Kdo sem?
Zapis je objavil/a Ksenia
76 ogledov
Zrla je v zvezde in premišljevala o tem, koliko časa je minilo, odkar se je prvič spraševala o obstoju duše. Smo vsi le skupek atomov ali se v nas pretaka neuničljiva energija?
Je to povezava s preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo?
Je to ključ, ki ji v življenju manjka, ključ, ki ga išče.
»Sem jaz res le to, kar vem, ali se v meni skriva bogastvo, ki ga šele odkrivam?Bom kdaj našla svoj pravi jaz, bom lahko tisto, kar sem v resnici?«
Te misli so se ji zadnje čase pogosto vrivale v zavest. Uživala je v odkrivanju neznanega, pozabila je na bolečino in že v preteklosti je imela občutek, da so ji stvari poznane, da jih je že doživela. Rada je ležala v kadi, v topli kopeli in v soju sveče razmišljala. Po glavi so se ji podili utrinki.
»So vse le sanje, želja ali spomin? Je to preteklost, prihodnost ali le privid? Je tudi ona v drugi razsežnosti, je možno obstajati v dveh svetovih sočasno? Obstaja sočasnost? Se lahko spominjaš prejšnjih življenj? Je noč pravi odgovor, dajejo zvezde pravo pot?!«
Včasih je imela občutek, da so določene misli spomin na preteklost ali na prihodnost. Kaj je življenje? Kaj je zaprto v skrinjici in kje je ključ do spoznanj?
Čustva. Globoka, plitka, resnična, navidezna.
Življenje je samota, svoboda. Vnaprej določena sestavljanka. Delčki usode, ki tvorijo celoto. Misel, dejanje, utrinek, obžalovanje, hrepenenje, jeza, upanje, sreča.
Življenje.
Prvi vdih in poslednji izdih, zaključena celota, zaključeno dejanje umetnine. Padci in vzponi, učenje, napake in odgovori.
Največji čudež – rojstvo in hkrati smrt. Zaključen krog. Smo na svetu vsi le zaradi naloge, da uspemo, se učimo in občudujemo? Je vse že vnaprej določeno?
Spomini - on! Tih, v ozadju, sramežljiv, na videz nedotakljiv, a v določenih trenutkih samo njen.
Prinašal ji je bolečino in radost, smeh in solze. Prinašal je življenje. Dajal smisel trenutku, povzročil misel.
Ljubezen, gibek cvet sončnice, ki se obrača proti svetlobi in daje upanje, upanje v izpolnitev naših sanj.
Hrepenenje, združitev dveh duš, ki se iščeta in končno najdeta. Se iščeta le dve duši, ali smo vsi povezani, smo vsi eno?
Je to smisel bivanja?
Kako odkriti namen bivanja v tem času, kraju? Obstajata kraj in čas? Je to resnično življenje ali so le sanje neke duše? Je občutek, ki te včasih spreleti, da nisi na pravem mestu ob pravem času, le dejstvo, da si se nekoč bolje počutil v svoji vlogi?
Verjela je, da je vsako življenje le vnaprej napisana igra in da smo v njej vsi glavni igralci. Sami smo si napisali pot usode in ničesar ne storimo naključno. Nobena oseba, nobena misel ni v našem življenju naključja.
En trenutek z njim, kot zaključen krog, življenje. Ukraden trenutek, kot prvi let orla, ki odkriva neznane vrhove in zanj neodkrite planote. Le lebdi nad pokrajino in jo občuduje. Nato krožno zaključi raziskovanje in se vrne nazaj, v znane vrhove gora, hkrati pa hrepeni po neodkritih daljavah. In prav takšni so bili njuni trenutki. Neponovljivi, neprecenljivi in kar je bistvo, so njeni, samo njeni utrinki življenja.
Sanje. Kaj je resnica in kaj domišljija? Čas, neskončen, neminljiv. Saj trenutek je večnost in večnost je drobec ujet v mavrični svetlobi. Mavrična svetloba.
Povezava z angelom iz prejšnjih življenj, kar pa nista vedela.
Njen trenutek je postal večnost, ko je zrla v njegov obraz, miren, nežen, na trenutke otožen.
Zopet čustva. Globina deroče reke, polne pasti, a vendar ta reka ostaja mirna. Vsaka reka ujeta v strugo teče svojo pot. Kot naše življenje.
Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic, spremenimo v breme, v vsakdan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, pred strahom prevlada udobje, ki ga povzroča neznano.
Nekje v globini duše pa vemo, da si le - ta želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo.
Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant sklesa in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge.
Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka?
Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet, ali o trenutku, ki ga še ni, in mogoče niti ne bo prišel.
Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu.
Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje.
Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico.
Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi.
Noč. Odgovor, danes, jutri ali včeraj? Ni pomembno, prišel bo kot zvezdni utrinek in pripravljena bo nanj.
en delček iz mojih zapiskov 
5 komentarjev
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.