Pogovori z bogom –I .del

Smisel življenja ni v tem, da bi nekam prišel-opaziti moraš, da si že tam in da si zmerom bil. Zmerom in za vedno si v trenutku čistega ustvarjanja.Smisel življenja je torej v ustvarjanju-tistega, kdor si,in tega, kar si, in da to izkušaš.

Posvečanje duhovnosti pomeni, da se z vsem razumom, z vsem telesom in z vso dušo predaš procesu ustvarjanja samega sebe (v božjem liku in po božji podobi.)

Gre za proces samouresničitve in proces odrešitve, za dejanje skrajnega zavedanja, ki se mu predajaš vsak dan, vsako uro, vsako minuto.V vsakem trenutku se moraš odločati in znova odločati. Gre za nepretrgano ustvarjanje.Zavedno ustvarjanje.Ustvarjanje z namenom.

Vsaka človeška duša mora v vsakem trenutku sama izbrati-in dejansko izbira-svojo lastno usodo.Ti nisi odgovoren za nobeno drugo dušo(čeprav je hvalevredno da ji privoščiš udobje in tolažbo). Tvoja naloga je da jim pomagaš k samostojnosti:da jih naučiš kakor hitro in kolikor popolno se le da, kako naj se znajdejo brez tebe. Kajti dokler te potrebujejo za to da bi preživeli, nisi zanje nikakršen blagoslov, ampak jih boš resnično blagoslovil šele v trenutku, ko se bodo zavedli, da jim nisi potreben.

Resnični mojster ni tisti, ki ima največ učencev, temveč tisti, ki je izučil največ mojstrov.

Resnični učitelj ni tisti, ki ima največ znanja, temveč tisti, ki drugim da največ znanja.

In resnični Bog ni tisti, ki ima največ služabnikov, temveč tisti, ki služi največjemu številu in tako iz njih napravi bogove.

Skrb nima smisla. Je stran vržena duhovna energija. Poleg tega sproža biokemične reakcije, ki škodijo telesu . Ko nas neha skrbeti, se naše zdravje skoraj v trenutku izboljša.

Sovraštvo je najbolj škodljivo med vsemi duhovnimi stanji.Zastruplja telo in njegovih posledic se tako rekoč ne da odpraviti.

Strah je nasprotje vsega kar si, zato deluje proti tvojemu telesnemu in duševnemu zdravju.Strah je okrepljena skrb.

Skrb, sovraštvo in strah-skupaj s tistim, kar se poraja iz njih tesnoba,zagrenjenost,nepotrpežljivost, skopuštvo, neprijaznost, predsodki in obsojanje-napadajo telo na celični ravni.Pod takimi pogoji je nemogoče imeti zdravo telo. Vsaka bolezen nastane najprej v duhu. V življenju se ti ne pripeti nič, kar ni bilo najprej misel. Misli so kot magneti, ki k tebi privlačijo učinke.Misli so nadvse pretanjena, vendar izredno močna oblika energije.

Zelo težko je odpraviti učinke negativnega mišljenja ko so se ti že utelesili. Ni nemogoče-vendar je sila težko.Potrebna je nepopisna vera v pozitivno moč vesoljstva-pa naj jo imenuješ Bog, Boginja, negibni gibalec, prvobitna sila ali karkoli že.

Prav tako vero imajo zdravilci.To je vera, ki je prestopila mejo absolutnega vedenja.Zdravilci vedo, da ti je zdaj, v tem trenutku, namenjeno biti zdrav, celoten in popoln. Tudi to vedenje je misel-zelo močna misel. Vse bi nosi moč, da bi gore prestavljala-kaj šele molekule v telesu. Zato lahko zdravilci zdravijo, pogosto celo na daljavo. Misel ne pozna daljave.Misel obkroži svet in prepotuje vesoljstvo hitreje kot lahko izgovoriš besedo.

II. del

Življenje se giblje v ciklih. Vse je ciklično. Ko to doumeš lahko lažje uživaš v tem procesu-ne pa da ga zgolj prenašaš.

Življenje sledi nekakšnemu naravnemu ritmu in vse se giblje v tem ritmu; vse teče s tokom. Zato je tudi pisano: »Za vse je svoj čas; in čas je za sleherni namen pod nebom«.

Moder tisti , ki to razume. Pameten tisti, ki to uporablja.

Le malo jih življenske ritme razume bolje kot ženske. Ženske vse svoje življenje preživijo v ritmu. So v ritmu z življenjem samim.

Ženske lažje »plavajo s tokom« kakor moški. Moški hočejo ta tok vselej bodisi pospešiti, zavreti ali pa preusmerjati. Ženske ga doživljajo – in se zlijejo z njim v sozvočje.

Ženska sliši glasbo cvetlic v vetru. Vidi lepoto Nevidnega. Čuti sunke, napone in trzaje življenja. Ve, kdaj je čas za beg, in kdaj za počitek, kdaj je čas za smeh, in kdaj za jok; kdaj je čas za oprijem, in kdaj za slovo.

Večina žensk ljubko zapušča svoje telo. Večina mož se upira slovesu. Ženske pa ljubko ravnajo s svojim telesom, tudi dokler so v njem. Možje s svojim telesom ravnajo grozljivo. In tako ravnajo tudi s svojim življenjem.

Seveda pa so tudi tu izjeme. Vse to je rečeno zgolj na splošno in če si malo bolje pogledaš življenje, če si priznaš da vidiš, kar vidiš, če pripoznaš to, kar je, nemara uzreš resnico prav v teh splošnostih.

Del veličasnega ritma življenja sta jin in jang. En vidik bitja ni popolnejši od drugega. Oba sta samo to, in nič več kot to: vidika.

Moški očitno utelešajo druge izraze, ki jim jih ženske prav tako zavidajo.

Biti človek je vaše torišče preizkušenj, vaša preizkušnja. Potem, ki so dovolj dolgo moški- potem ko dovolj pretrpiš zavoljo lastne neumnosti; potem ko prizadeneš dovolj hudega z nemirom svoje stvaritve; potem ko dovolj prizadeneš druge, da se odrečeš svojemu vedenju, zamenjaš nasilnost z razumom, prezir s sočutjem, zmago za vsako ceno s prizadevanjem za tem, da nihče ne bi bil na izgubi- potem nemara postaneš ženska.

Potem ko spoznaš, da moč ni isto kot »pravičnost«, da moč ni prevlada, temveč moč za nekaj; da absolutna moč od drugih prav ničesar ne zahteva; ko doumeš vse to, potem nemara zaslužiš, da si nadeneš žensko telo – zakaj tako boš naposled doumel Bistvo.

S tem pa ni rečeno da je ženska boljša od moškega, ampak le »drugačna«, tako kot vroče ni slabše od hladnega, zgoraj ne boljše od spodaj, samo je , kar pač je. Nobeden ni bolj omejen od drugega. Lahko si, kar si želiš biti, in izbereš kar želiš izkusiti. V tem življenju (ali v nasljednjem) tako kakor v prejšnem. Vsak od vaju vselej svobodno izbira. Vsak od vaju je narejen iz Vsega. V vsakem od vaju sta tako moški kot ženska. Vsak lahko izrazi tisti vidik, ki bi ga rad izrazil ali izkusil. Vedi pa da je za vsakega izmed vaju vse odprto.

TRIDELNO BITJE

Tridelno bitje ste, in večina se doživlja kot telo. Po tridesetem letu pozabijo celo na um. Nehajo brati, pisati, se učiti, skratka zanemarijo svoj um. Ne negujejo ga, ne širijo, nič novega ne sprejmejo vase. In od sebe dajo samo toliko kot je nujno treba.

Potem se jim vse zastudi, potem pride razočaranje. Držali so se vseh pravil, delali so, kot jim je bilo rečeno. Kaj je bilo narobe? Kdaj se je vtihotapila bridkost ? Zakaj je šlo vse po zlu ?

Po zlu je šlo tisti hip, ko si zavrgel svoj um-najmogočnejše ustvarjalno orodje, ki si ga kdaj imel.

Nekateri med vami dojemate, da imate telo in um. In ti z umom lepo ravnajo. Toda celo med tistimi, ki spoštujejo svoj um se jih je le malo naučilo uporabljati več kot desetino svojih umskih zmožnosti. Če bi vedeli česa vsega je zmožen vaš um, nikdar ne bi nehali uživati njegovih čudežnih sadov-in njegovih moči.

Število tistih med vami , ki se vidijo kot tridelna bitja – kot telo, um in duh je komaj omembe vredno. In vendar ste tridelna bitja. Več ste kot zgolj telo in več kot zgolj telo in um.

Je vaša duša prav tako osamljena kot vaš um? Kdaj ste zanjič prijazno pomahali svoji duši?

Če živite kot enoplastno bitje, vam začnejo po glavi bloditi samo še stvari, ki zadevajo telo: denar, spolnost, moč, imetje, telesni užitki in zadovoljstav, varnost, slava, pridobitništvo.

Če živite kot dvoplastno bitje, razširite svoja zanimanja tudi na zadeve uma, kot so tovarištvo, ustvarjalnost, iskanje novih misli in zamisli, ustvarjanje novih ciljev, novih izzivov in osebna rast.

Če pa živite kot tridelno bitje, naposled zaživite v ravnovesju s samim sabo. Vaša zanimanja tedaj zajamejo tudi zadeve duše, kot so duhovna identiteta, življenski smisel, razvojni tok, odnos do Boga, duhovna rast in končna usoda.

Razvoj, pomeni da si širiš obzorje, da se ne posvečaš izključno enemu samemu vidiku svojega bitja, ampak se vzljubiš in začneš ceniti vse po vrsti.

KATERA ŽIVLJENSKA NAČELA SO POMEMBNA oz. KAJ BI RAD NAUČIL OTROKE

-poštenje, pravičnost, da lepo ravnamo z drugimi, dobro razumevanje, strpnost, da nikogar ne prizadenemo, da imamo druge za sebe enake, da verjameš vase, da hodiš dostojanstveno skozi življenje, da spoštuješ druge in njihova pota.

IZHOD ZA ČLOVEŠTVO

Nadlog, ki pestijo človeštvo ne morete odpraviti ne z vladnimi, ne s političnimi ukrepi. Sprememba , ki jo potrebujete, se lahko zgodi le v človeških srcih. Nehajte gledati sebe kot da ste ločeni od drug od drugega.

Edina rešitev je v najvišji resnici - v vesolju ni ničesar, kar bi bilo ločeno drug česarkoli drugega. Vse je med seboj povezano, nepreklicno medsebojno odvisno, vzajemno delujoče, sprepleteno v tkanino vsega življenja.

To je upanje za naš planet; edino upanje za človeški rod.

Iz svojega življenja naredi dar. In vedno pomni: ti si dar!

Bodi dar vsakomur, ki vstopi v tvoje življenje, in vsakomur, v čigar življenje vstopiš. Ne vstopaj v življenje drugeg, če mu ne moreš biti dar.

(Dar pa si vselej, saj to tudi vselej si-le da si včasih ne pustiš, da bi se tega zavedal.)

Kadar kdo nepričakovano vstopi v tvoje življenje, se ozri za darom, ki ga je ta človek prišel prejet od tebe.

Nikdar ne dajaj pomoči , ki človeku jemlje moč. Pomoči, za katero meniš da je potrebna , nikdar ne vsiljuj. Naj človek ali ljudje, ki so pomoči potrebni, zvedo, s čim vse jim lahko pomagaš-potem pa jim prisluhni, kaj bi radi; poglej kaj so pripravljeni sprejeti.

Mnogi ljudje rečejo ali pa s svojim vedenjem izpričujejo da si ne žele drugega kot mir. In čeprav se tebi zdi, da jim lahko pomagaš, utegne biti prav to, da jih pustiš pri miru največji dar.

Ves čas si prizadevaj, da ne bi dajal ničesar, kar drugim jemlje moč. Kar namreč jemlje moč ustvarja odvisnost.

Pravzaprav se da drugim pomagati tako , da jih pri tem krepiš. Prav tako slabo pa je, če se sploh ne zmeniš za stisko bližnjega, ki išče tvojo pomoč, kajti če zanj storiš premalo, mu prav tako jemlješ moč.

Občutki so jezik duše. In tvoja duša je tvoja resnica. Občutki niso ne negativni, ne razdiralni. Občutki so resnice. Gre samo za to, kako svojo resnico izraziš.

Kadar svojo resnico izraziš z ljubeznijo, se negativni oz.škodljivi učinki le redko pokažejo, če pa se že, je to zato ker se je nekdo drug odločil, da bo tvojo resnico dojel kot nekaj negativnega.

Precej bolj kot to, kako dobro je kako sporočilo sprejeto, je pomenbno, kako dobro je poslano(kako dobro jo sporočiš) – kako ljubeče,sočutno, rahločutno, kako pogumno in kako popolno.

Če negativne občutke zatajiš (potlačiš), jih še ne preženeš, samo v sebi jih nosiš. Takšna negativnost, ki jo pestiš v sebi, pa škoduje telesu in obremenjuje dušo. Zato je treba negativne občutke izraziti, se jih znebiti – vendar ni treba vsega slabega, kar si o nekom misliš deliti z njim. Takšne občutke moraš drugemu sporočiti, le če bi drugače okrnil svoje poštenje oz. Celovitost ali pa drugega pripravil do tega, da bi verjel neresnici.

Negativnost ni sama po sebi znamenje zadnje resnice, pa čeprav se ti v danem trenutku zdi resnična. Nemara izvira iz neozdravljenega dela tebe. Pravzaprav je vselej tako, zato je pomenbno da se tega otreseš, da jih s tem lahko jasno uzreš, da veš, ali jim zares verjameš.

Moraš pa biti prepričan, da poslušaš pristna občutja in ne ponaredek, ki si ga je izmislil tvoj um.- misli, ki si nadevajo krinko občutkov in temeljijo na prejšnih izkušnjah in na izkušnjah, ki jih opažaš pri drugih. Tvoj odziv nima nič opraviti z resničnostjo, temveč zgolj s tem kako resničnost zaznavaš, utemeljeno na izkušnjah drugih oz. Na nečem, ker se ti je že nekoč prej zgodilo.

Največji izziv za človeka je biti tukaj in zdaj, nehati si izmišljevati! Zatorej nehaj razmišljati o sedanjem trenutku (o trenutku, ki ti je bil poslan še preden si pomislil nanj). Bodi rajši ves v njem. Pomni, ta trenutek si poslal sebi v dar.Ta trenutek vsebuje seme veličastne resnice. To je resnica ki si se je hotel spomniti. A ko je trenutek prišel, si namesto da bi bil v trenutku, stal zunaj njega in ga presojal. In nato si reagiral – se pravi ravnal si tako kot že nekoč prej.

Normalno pomeni nekaj kar se običajno počne, naraven pa si takrat ko ne poskušaš biti normalen. Nič ni bolj naravnega kot ljubezen. Če ravnaš ljubeče, ravnaš naravno. Če se odzivaš s strahom, užaljenostjo in jezo, morda res ravnaš normalno, ne pa tudi naravno. Ne meni se za poprejšne izkušnje, ampak vstopi v trenutek.

Na ta svet si prišel na ta način, ob tem času in na ta kraj, da bi spoznal , kdo si-in ustvaril tistega sebe, ki bi rad bil. To je smisel tvojega življenja

ZAKAJ VERA NI DOBRA ZA NAS

Ker vsaka organizirana vera, če naj uspe mora ljudi prepričati, da jo potrebujejo. Da bi se ljudje zaverovali v kaj drugega, morajo najprej izgubiti vero vase.Potem te skušajo prepričati, da imajo odgovore, ki jih ti nimaš in še da brez vprašanja sprejmeš njihove odgovore. Če namreš sprašuješ, začneš razmišljati ! In če misliš, se začneš vračati k svojemu notranjemu viru. Verstvo tega ne sme dopustiti, saj bi s tem lahko prišel do odgovora, ki bi se razlikovalo od tistega, ki si ga je samo zamislilo. Zatorej te mora pripraviti da podvomiš o sebi; o svoji zmožnosti prodornega mišljenja.

Religija je ljudem vcepila strah pred Bogom, jih poučila da je potrebno imeti posrednika da bi prišli do Boga (čeprav so ljudje mislili da ga dosegajo že s tem da žive v dobrotnosti in resnici), religa je prinesla neslogo, je človeka ločila od Boga, človeka od človeka, moškega od ženske

Ustvarjeni ste bili po božji podobi – in to je usoda, ki ste jo prišli izpolnit. Verujte v božjo dobroto, v dobrotnost božje stvaritve – to je svetih samih sebe.

III. del KNJIGE

Vso objektivno pojavnost podzavestno pritegneš k sebi, kakor tudi vse dogodke, vsako osebo in kraj ali stvar v svojem življenju-ustvaril jih je tvoj Jaz-da bi ti omogočili prave in idealne pogoje, najboljšo priložnost za izkustvo tega, kar bi rad doživel kot naslednjo stvar v svojem razvoju.

Nadzor misli je najvišja vrsta molitve. Zato imejte le dobre in pravične misli.Ne potapljajte se v negativizem in mračnjaštvo. Celo v trenutkih potrosti-pravzaprav še zlasti v teh trenutkih-poskušajte videti le popolnost, izražajte zgolj hvaležnost in si nato zamislite le to, katero manifestacijo popolnosti si boste izbrali za nasljednjo izkušnjo.

V tej formuli lahko najdete mir. V tem procesu se skriva spokojnost.V tem zavedanju se skriva radost.

Bodite odprti! Ne zapirajte se pred možnostjo spoznave nove resnice zato, ker vam je stara prešla v navado.Življenje se začenja tam, kjer se vaše navade prenehajo.

Ne prenaglite se v sodbah drugih.Raje se sodbam izogibajte, saj se vam je to, kar vidite v drugi osebi »napačnega«, zdelo še včeraj »pravilno«, napake drugega so vaša pretekla dejanja, kis te jih popravili;izbire in odločitve drugega so tako boleče in škodljive, tako sebične in neodpustljive, kakor je bilo mnogo vaših.

Ko »si sploh ne morete predstvaljati« kako je lahko nekdo »storil kaj takega«, ste pozabili, od kod ste prišli, in kam ste tako vi kakor tudi ta oseba namenjeni.

PSIHIČNA –DUŠEVNA ALI JASNOVIDNA MOČ

Psihična moč je sposobnost, da stopiš iz svoje omejene izkušnje v širši pogled. Stopiš nazaj. Občutiš več, kakor bi občutil tisti omejeni posameznik, za katerega se imaš; veš več, kakor bi on vedel. Psihična moč je sposobnost, da se dotakneš večjih in višjih resnic vsepovsod okoli sebe; da občutiš drugačno energijo.

3 pravila o psihičnih fenomenih in sicer:

1. Vse misli so energija

2. Vse stvari so v gibanju.

3. Ves čas je v tem trenutku.

Jasnovidci so ljudje, ki so se odprli pojavom, ki jih ti fenomeni ustvarjajo: vibracijam. Včasih se pojavljajo kakor slike v duhu ali umu. Včasih kakor misel v obliki besed

Intuicija se ne nahaja v umu ampak v psihi, duhu. V duši. Intuicija je uho duše. Duša je edini instrument, ki zaznava najšibkejše vibracije, da »občuti« te energije, da ujame te valove v energetskem polju in jih razloži.

Imate 6 čutov, ne samo pet: čutilo vonja, sluha, vida, okusa, dotika...... in vedenja.

Vsi vaši občutki, ki ste jih kdajkoli imeli se nahajajo v vaši duši in dojemljivi jasnovidec jih zazna »tukaj in zdaj« to pa zato ker »čas ne obstaja«, zato vam jasnovidec lahko pove vse o vaši preteklosti.

Jutri tudi ne obstaja. Vse se dogaja prav zdaj. Jasnovidec vidi ali zazna podobo »prihodnost« kakor da bi se dogajala ravno zdaj – in v resnici tudi se. Tako napovedujejo jasnovidci prihodnost.

Njihova misel zapusti telo, se požene v vesolje in gre dovolj daleč in dovolj hitro, da se lahko ozre in »vidi« iz daljave »sedanjost«, ki je vi še niste izkusili.

Jasnovidec ponudi bežen pogled na eno izmed možnosti , ki jo je videl v večnem sedanjem trenutku in ne napove prihodnost. V večnem trenutku pa so vse možnosti. Vse kar lahko storite je da opravite nekaj izbir zornega kota. Ko spremeniš zorni kot, spremeniš misel, tvoja misel pa ustvarja resničnost. Kakršenkoli izid, ki bi ga lahko vnaprej predvidel, te že čaka tam na koncu. Le zaznati ga moraš. Razumeti.

REINKARNACIJA

Vse duše , ki so bile kdajkoli ustvarjene, so bile ustvarjene naenkrat , v enem trenutku. Od takrat pa smo vedno vsi prisotni, tudi zdaj. Ko pa duša (del mene) doseže dokončno izpolnitev, lahko »začne vse znova« in dobesedno » vse pozabi », da bi se lahko ponovno začela spominjati in bi se sebe še enkrat na novo ustvarila. Bog tako znova doživlja samega sebe.

Duše pa tudi lahko sklenejo, da bodo samega sebe reciklirale, skozi neko življensko obliko tolikokrat kolikokrat bodo to same hotele.

Brez inkarnacije- torej brez sposobnosti, da bo se vračali nazaj v fizično obliko-bi morala duša opraviti vse kar je hotela opraviti v enem samem življenju, ki je miljardokrat krajše od enega samega drobcenega hipa na kozmični uri.

Torej je jasno, da reinkarnacija obstaja. Je resnična, ima svoj smisel in namen, je popolna.

Nobena izkušnja se ne pripeti nobeni duši proti njeni volji. To je povsem nemogoče, saj si duša sama ustvarja svojo izkušnjo.

Duša noče ničesar. Duša že vse ima. Vso modrost, vse vedenje, vso moč, vso slavo. Duša je tisti del vas, ki nikoli ne spi, nikoli ne pozabi.

Duša hrepeni po večnem življenju. Kljub temu pa bo zapustila telo-spremenila svojo telesno obliko in pustila za sabo snovno telo »ne da bi trenila z očesom«, če ne bo več videla smisla obstajanja v tej obliki. Duša takrat spremini obliko in se pomakne naprej na kozmičnem kolesu.

Vsak trenutek se konča isti hip, ko se začne. Če tega ne uvidiš, ne boš dojel, kaj je tako posebnega v njem in ga boš imel za običajnega.

Življenje se ti ne more predati, če ne sprejemaš smrti. Storiti moraš celo več, kot jo zgolj sprejeti. Moraš jo imeti rad, kakor imaš rad življenje.

Vsak trenutek preživet s katerokoli osebo, bi bil veličasten, če bi mislili, da jo zadnjič vidite. Vaše doživljanje vsakega trenutka bi se stopnjevalo prek vseh meja, če bi mislili , da je to zadnji trenutek v vašem življenju. S tem ko odrivate misli o smrti, odrivate misli o lastnem življenju.

Raje gledate mimo trenutka kot pa naravnost skozenj. Globoko razmišljanje o nečem je videnje skozi. Zato iluzija izgine. Stvari opazite takšne kot so v resnici. Šele potem lahko v tem zares uživate. Šele potem vas preplavi radost.

Ko dojamete da je življenje večno, vam postane jasno da je smrt iluzija, ki vas zelo obremenjuje in vam pomaga verjeti , da ste vi vaše fizično ztelo. Vendar to niste, zato naj vas njegova minljivost ne skrbi. Vi niste iluzija temveč njen ustvarjalec. Ste na tem svetu, vendar niste s tega sveta.

Vidite cvet veneti in žalostno ga je videti. Če pa ga pogledate kot del drevesa, ki se spreminja in bo kmalu obrodilo, ga boste videli v njegovi pravi lepoti. Ko dojamete da sta venenje in cvetenje znamenji tega da je drevo pripravljeno obroditi, dojamete življenje.

Življenje rojeva življenje in ne more nikoli spoznati smrti.

SPANJE IN MEDITACIJA – resnična budnost

Duša neprestano zapušča telo, vse življenje, zato si je Bog izmislil spanec.

Duša je lahkotnost in svoboda, mir in radost, neomejenost, popolna modrost in popolna ljubezen. Duša je resnično stanje bitja. Kljub temu pa le malo tega doživi v času, ko je v telesu. Zato se je dogovorila sama s sabo. Zadala si je, da bo v telesu toliko časa, kolikor bo potrebno, da bi sebe izkusila v tej podobi, ki si jo je izbrala-vendar pa le v primeru, da lahko zapusti telo, kadarkoli se ji bo zahotelo ! In to tudi vsakodnevno počne-med spanjem.

Duša išče počitek in zato telo zaspi in ne zato ker je telo utrujeno. Duša zapusti telo , kadar začuti pomanjkanje svobode in se počuti preveč ujeto.

Ko vstopi prvič v telo je to zanjo izjemno težka izkušnja. Še posebno pa je naporna za na novo prihajajoče duše. Zato dojenčki toliko spijo.

Ko duša preživi začetni šok ponovne povezanosti s telesom, začne tako stanje postopoma sprejemati in se vedno dlje zadrževati v njem. Obenem pa začne vaš um pozabljati-tako mu je bilo tudi naročeno. Celo pozneje manj pogosti, a še vedno vsakodnevni izleti duše iz telesa umu ne povrnejo vedno spomina.

Bolj ko se bo vaše bitje predajalo takim izkušnjam – in bolj ko se bo spominjalo tega, kaj počne in bi rado počelo s telesom-manj si bo vaša duša želela zapustiti telo, saj bo vedela, da se je odločila prebivati v telesu z namenom in razlogom. Zahrepeni le po tem, da bi to nalogo opravila čim bolje in kar najbolje izkoristila tisti čas, ko je v telesu.

Zato potrebujejo modreci le malo spanca.

NI naključje da hočejo tisti, ki se začno zavedati, zakaj so v telesu in da sami niso ta telesa, marveč tisto kar je v njih, preživeti v svojih telesih vse več časa in zato se zdi, kakor »da potrebujejo manj spanca«.

Vsakodnevna meditacija je najboljši način doseganja stanja popolne zavesti (čeprav ste budni) s katero dvignete svojo življensko energijo do najvišje čakre. To stanje se imenuje »resnična budnost«. Ni vam treba meditirati da bi ga doživeli, lahko se dogaja med hojo, delom, počitkom... V tem stanju preprosto postojite, se ustvaite za trenutek in »ste kjer ste, postane pravi, natanko tam kjer ste. Postanek pa čeprav hipen je lahko blažen. Razgledate se okoli, prav počasi in opazite stvari, ki jih do tedaj niste opazili.

KO ste v tem stanju, vdihavate vonj vseh cvetlic, letite z vsako ptico, začutite vsak kamenček pod nogami. Odkrijete lepoto in modrost. Kajti modrost je povsod tam, kjer je lepota. Lepota pa se poraja povsod, iz vseh stvari življenja. Ni vam je treba iskati. Sama bo prišla do vas.

KO ste v stanju resnične budnosti dejavni, spremenite vse, kar počnete v meditacijo in zato v dar vaši duši in od vaše duše vsemu. Med pomivanjem posode uživajte v toploti vode, ki vam boža roke. Ko sedite za računalnkiom, opazujte kako se pojavljajo črke na ekranu, in se razveselite moči uma in telesa, ko sledita vašim ukazom. Ko pripravljate večerjo začutite ljubezen vesolja, ki vam je namenila to hrano, in za povračilo vlijte v juhovso ljubezen vašega bitja. V navadno juho lahko vlijemo toliko ljubezni da bo izvrstna.

Nasmeh vas lahko privede s to stanje.Preprost nasmeh. Za trenutek postojte in se nasmehnite. Kar tako. Ker to dobro dene.Ker vaše srce pozna skrivnost.In ker vaša duša ve,kakšna je skrivnost.Nasmejte se temu dodobra. To bo odstranilo vse vaše bolečine.

Zapomnite si: v tišini so skrivnosti. Zato je najslajši zvok, zvok tišine. To je pesem duše.

Če bolj verjamete v zunanji hrup kakor pa v tišino vaše duše, ste izgubljeni.

Izkoristite svoje življenje, in vse, kar doživljate kot meditacijo. Stopajte budni, ne kot mesečniki. Bodite pozorni, ne razstreseni, in ne zadržujte se v dvomih in strahu, kakor tudi ne v občutkih krivde in samoobtoževanja, temveč bodite v večnem sijaju zagotovila, da ste neizmerno ljubljeni.

Smo vse, kar je, vse kar je kdaj bilo, in vse kar kdajkoli bo, neskončni svet.

Živi najpopolnejšo podobo najveličasnejše vizije, ki si jo kdajkoli imel o tem, kdo si. Živeti jo začni tako, da jo javno izrečeš, oznaniš.

Ko ste iskreni do samega sebe, ko sami sebe ne izdate, potem se zdi kakor da dajete, v resnici pa veste, da oravzaprav sprejemate. Sebi dajete dobesedno sami sebe.

V resnici ne morete dajati drugim iz preprostega razloga, ker drugih ni. Če smo vsi eno, potem ste samo vi.

POROKA

Če bi nam poroka dovoljevala, da bi bili neomejeni, večni in svobodni v ljubezni, potem bi bila oznanilo resnične ljubezni. Glede na sedanje stanje pa se poročamo tako, da svojo ljubezen razvrednotimo na raven obljube ali pa zagotovila in zahteva , da bi imeli neko osebo za bolj pomemnbo od drugih – to pa je v nasprotju narave oz. boga.

Ljubezen ničesar ne zahteva, saj ravno zato je ljubezen.

DUŠA IN UM

Tvoji možgani so v lobanji , tvoj um pa ne. Um je v vsaki celici tvojega telesa. Je pa v naših možganih več celic kot kjerkoli drugje v telesu. Zato se nam dozdeva da je naš um tam. Vendar so le glavni center za obdelavo podatko, ne pa edini. To čemur pravimo um je pravzaprav energija. Je...misel.Misel pa je energija in ne nekaj snovnega. Naši možgani so pretvornik, kakor tudi naše telo.V vsaki celici imate majhne pretvornike. Biokemiki pravijo , da imajo posamezne celice-npr.krvne celice-svojo lastno intiligenco. In v resnici jo imajo.

Duša je vsepovsod v tebi in okoli tebe. Je tisto kar te vsebuje. Duša je večja od telesa. Ni ona v telesu, temveč je telo v njej. Duša je tisto, kar vas drži skupaj-tako kakor je duša stvarnika tisto, v čemer je vesolje in ga drži skupaj.

Duša je znotraj telesa in zunaj telesa-v njegovi »auri«. Ni takega mesta, kjer bi se duša nekoga končala in naša začela. Vse skupaj je ena in ista duša in zato smo s fizikalnega vidika res »vsi eno«.

Kljub temu pa se zdi ta ena duša kakor vrsta posameznih duš. Medtem ko ni prave meje med dušami, pa se to iz česar je ena duša narejena, udejanja v fizični resničnosti z različnimi hitrostmi in ustvarja različne stopnje zgoščenosti. Vse življenje je vibracija-je čista energija ki neprestano vibrira. Ti »valovi« vibrirajo z različno hitrostjo in ustvarjajo različne stopnje zgoščenosti in svetlobe.To pa ustvarja v »fizičnem svetu« različne fizične predmete. Čeprav se ti objekti med sabo razlikujejo je energija, ki jih ustvarja ena in ista.

Znanstveniki so že odkrili, da so gradniki vsega živega eni in isti.V kamnih iz meseca so našli isto snov, ki je v drevesih, v drevesih isto snov kot v človeku. Vsi smo ista energija, zlita, na različne načine stisnjena, da bi porajala različne oblike in različne stvari.

VSE KAR DAŠ SE POVRNE

In to sedemkratno, Zato se vam ni treba bati, kaj boste dobili v zameno. Vaša edina skrb naj bo kaj boste dali. V življenju je pomembna najvišja kakovost dajanja in ne najvišja kakovost sprejemanja. Življenje ni namenjeno sprejemanju, temveč dajanju. Da pa lahko živite, morate znati drugim odpuščati-še zlasti tistim, ki vam niso dali tistega, za kar ste mislili da boste dobili.!

Nova družba bo uspeh merila po temu, kolikor boste sami prispevali k temu da bodo drugi pridobili, in ne po tem koliko dobite.

V ekonomiji prihodnosti stvari ne boste počeli zaradi osebnih koristi, temveč zaradi osebne rasti, ki bo vaš dobiček. Uporaba sila za dosego česa se vam bo zdela primitivna. Če se nekdo ne bo držal dogovora , ga boste enostavno pustili hoditi po njegovi poti, da bo sprejemal svoje lastne odločitve in ustvarjal svoje lastne izkušnje. In česarkoli ne boste dobili od njega, tega ne boste pogrešali. Vedeli boste, da je tistega v izobilju-in da ta oseba ni izvor, marveč da ste to vi sami.

Vse kar počnete počnete zase. To pa zato, ker ste vsi skupaj eno.To kar je dobro ali slabo za druge je dobro ali slabo tudi za vas.

Če je to kdor zares ste, oseba, ki je prijazna in uvidevna, skrbna in radodarna, sočutna in ljubeča-potem dajete v primeru, če ste taki v odnosih z drugimi, svojemu Jazu najvišjo izkušnjo tega, zaradi česar ste se rodili.

Ko ste iskreni do samega sebe, ko sami sebe ne izdate, potem se »zdi«, kakaor da »dajete«, v resnici pa veste, da pravzaprav »sprejemate. Sebi dajete dobesedno sami sebe.. Drugim v resnici ne morete dajati, ker drugiih ni. Če smo eno, potem ste samo vi.

Kdaj se začne življenje ?

Življenje se nikoli ne začne, ker se nikoli ne konča.

Tam, kjer je globoka ljubezen , besede niso potrebne. Nasprotje te trditve pa je ravno tako resnično: Več časa ko porabite zabesede, manj ga najdete drug za drugega. To pa zato, ker se iz skrbi poraja sporazumevanje.

Navsezadnje je resnično sporazumevanje sporočanje resnice, edina resnična resnica pa je ljubezen. Zato je tam, kjer je ljubezen, prisotno tudi sporazumevanje, ko pa je oteženo, je to znak da je ljubezen okrnjena.

Živimi v iluziji. Gre za veliko magično predstavo.In pretvarjamo se da trikov ne poznamo,čeprav smo sami čarovniki.

Vedno imej na umu, da tega, kar gledaš v resnici ne vdiš.

Tvoji možgani niso vir tvoje intiligence. So le enota za obdelavo podatkov.Podatke sprejemajo s čutili in si jih razlagajo na podlagi prejšnih podatkov o nečem. Potem pa ti povejo to, kako vse skupaj dojemajo, ne pa tega, kar je res. Na podlagi teh dojemanj ali vtisov misliš, da poznaš resnico o nečem, v resnici pa je še pol ne. Dejansko ustvarjaš resnico, ki jo poznaš.

Če se odločiš da boš nekaj ali nekdo, se bo nekje v tvojem vesolju pojavilo nasprotje tega, da bi ti to omogočilo. IN taki ljudje so posebni božji angeli in takšne okoliščine božja darila.

Bog je delo ki traja, in to si tudi ti.Če se vidiš tako, kakor te vidi Bog, bi se veliko smejal.

Opazujte drug v drugem tistega, kdor zares ste.

Opazujte, opazujte, opazujte.

Če želite povečati hitrost, s katero se razvijate, več opazujte.

Poskusite opaziti, da ste tudi vi dogodek. Ste človeško-bitje.Ste proces.In v vsakem danem »trenutku« ste rezultat vašega procesa.

Ste stvarnik in ustvarjeno.

Ta proces, ki je vi in Bog obenem, je večen. Vedno se je pojavljal. Se pojavlja in se bo. Od vas ne potrebuje nobene pomoči, da se lahko pojavi. Dogaja se »sam po sebi«. In ko ga pustimo pri miru, se odvija popolno.

Življenje razreši samo sebe v procesu življenja samega. Zato lahko rečemo »mi smo življenje in mi smo pot«.

Vse kar modrost pričakuje od vas je da zaupate procesu.Da torej zaupate Bogu oz. zaupate sebi. Kajti vi ste Bog. Vsi smo eno, zapomnite si to.

Svet ti lahko ponudi okoliščine, a le sam se odločaš, kaj te okoliščine pomenijo zate.

V odsotnosti tistega kar nisi, tistega, kar si, ni. Brez dobrega ni zla, brez mraza ni vročine, brez zgoraj , ni spodaj...To je resnica vesolja. Vendar pa se ti sam odločaš. Kaj je mrzlo, kaj vroče, kar zgoraj in kaj spodaj, kaj je dobro in kaj zlo. In tvoje zamisli o tem se stalno spreminjajo-celo z letnimi časi (npr. poleti te pri 15 stopinj zebe, pozimi pa ti je vroče).

Praviš da se »razvijaš«, v resnici pa se vrtiš. Tako kot se zemlja vrti okoli sonca. Vrtenje je temeljno gibalo človeštva. Vse si že izkusil, In tudi si vse vsega, Le spomniti se moraš. Si to kar izkušaš.Pravzaprav sam povzročaš izkušnjo. Življenska energija se vrti. Ste v pravem vrtečem se gibanju.

Ni ti treba ustvariti nasprotja tega, kdor si in kaj si is izbral, če hočeš ustvariti najvišjo različico najvišje vizije o tem kdo si. Opaziti moraš zgolj to, da je že bilo ustvarjeno, nekje drugje.Le spomniti se moraš , da obstaja. Ti je »znanje sadeža iz drevesa spoznanja«, ki ni bilo izvirni greh, temveč izvirni blagoslov.

Vse kar morate storiti, da bi postali visoko razvita bitja je, da ojačate svojo zmožnost opazovanja.Vidite to kar je res in potem naredite to kar je učinkovito.

Vedno vidiš to, kar bi sam označil za »preteklost«. Nemogoče je namreč videti sedanjost. Sedanjost se zgodi, nato se spremeni v svetlobni izbruh , ki je iz razprešene energije, in ta svetloba doseže čutila, tvoje oči, za vse to pa je potreben čas.

Ves ta čas ko svetloba prihaja od tebe, življenje poteka dalje.. Izbruh energije doseže tvoje oči, ki pošljejo signal v možgane, ki obdelajo podatke in ti povedo kaj vidiš. Vendar pa to sploh ni to, kar je prav zdaj pred teboj.Je to, kar misliš da vidiš. Vendar pa to splo ni to, kar je prav zdaj pred teboj.Je to , kar misliš da vidiš. Osebni interpretaciji te podobe pravimo domišljija.

Svojo domišljijo pa lahko uporabiš za ustvarjanje česarkoli. To pa zato ker deluje tvoja domišljija v obe smeri. Ne le da si energijo razlagaš, tudi ustvarjaš jo. Domišljija je funkcija tvojega uma, v katerem si nekaj zamisliš in to začne dobivati fizično podobo.Bolj ko si nekaj predstavljaš, bolj snovna podoba postaja, vse dokler povečanje ravni energije, ki ji jo dovajaš, ne izbruhne v svetlobo in ne odslika podobo same sebe v to, čemur praviš resničnost. Potem to podobo vidiš in se znova odločiš kaj je. Zato se ciklus nadaljuje. To je proces. Proces si ti. To je to kar je Bog. Bog je proces. Si ustvarjalec in ustvarjeno obenem.

Lahko si vzrok svoje izkušnje, ne pa njen učinek. Ni ti treba ustvarjati nasprotja od tega, kdor si v svojem osebnem prostoru ali osebni izkušnji, da bi lahko spoznal in doživel to. Kdor zares si, in kdo si se odločil da boš.

S tem znanjem lahko spreminjaš svoje življenje in svoj svet.

Obstajajo 3 glavne modrosti:

1.Vsi smo eno

2.Vsega je dovolj za vse

3.Nič ni takega kar bi morali storiti

Če si se določil da smo vsi eno, potem boš nehal tako ravnati z drugimi, kot zdaj počneš.

Če si se odločil da je vsega dovolj za vse, potem boš vse delil z vsemi.

Če si se določil da ni ničesar kar bi moral narediti, potem ne boš več »deloval« za reševanje svoji težav, marveč boš šel v tisti notranje stanje in prihajal iz njega, zaradi česar bo tvoja izkušnja »težav« iginila in same okoliščine bodo izpuhtele.

NIČESAR TAKEGA NI, KAR BI MORAL IMETI, NIČESAR TAKEGA, DA BI TO MORAL STORITI, IN NIČESAR TAKEGA NI, KAR BI MORAL BITI, RAZEN NATANKO TEGA, KAR SEM PRAV ZDAJ.

Ko deluješ iz sreče počneš nekaj zato, ker si srečen, ne zato ker upaš da te bo osrečilo.

Ko izhajaš iz modrosti, počneš nekaj zato ker si moder, ne zato ker hočeš postati moder.

Ko izhajaš iz ljubezni, počneš nekaj zato, ker si ljubezen, ne pa zoti ker jo hočeš imeti.

Vse se spremeni in postavi na glavo, ko deluješ iz »biti« in si ne prizadevaš »biti«.