Pastirček Jakob, se odpravi v Egipt po zaklad, ki se mu je prikazal v sanjah. Po napetih dogodivščinah mu Alkimist, ki ga spozna v puščavski oazi, razodene pravo skrivnost: zdramiti moraš magičnost, ki počiva v tebi. Zaklad je torej pot, po kateri hodiš, in ne kraj, kamor si namenjen - edini učitelj so ti ljudje, ki jih na svoji poti srečuješ.

Največja laž na svetu je, da v določenem trenutku bivanja izgubimo oblast nad svojim lastnim življenjem, ki da mu od tistega trenutka ukazuje usoda.

Osebna legenda je to, kar si že od nekdaj želiš uresničiti. V mladosti vsak od nas natanko ve, kaj je njegova Osebna legenda. Ko smo mladi, se nam zdi vse preprosto, vse uresničljivo, ni nas strah sanjati in si želeti tisto, kar bi radi v svojem življenju uresničili. Kasneje pa nam neka skrivnostna sila hoče dokazati, da je Osebno legendo nemogoče uresničiti.

To so sile, ki se sicer zdijo zle, vendar nas v resnici učijo, kako uresničiti osebno legendo. To so sile, ki vzpodbujajo tvojega duha in tvojo voljo. Zakaj na tem svetu obstaja velika resnica: da se je tvoja želja, kdorkoli že si, karkoli že počneš, in česarkoli si zares želiš, porodila v duši stvarstva. Tvoja želja je tvoje poslanstvo na tem svetu.

Duša sveta se hrani s človekovo srečo - pa tudi z nesrečo, zavistjo, ljubosumjem. Uresničitev Osebne legende je človekova edina dolžnost. Vse je samo eno. In če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile.

Ljudje prezgodaj ugotovijo kaj je smisel njihovega življenja. Morda zato tako zgodaj odnehajo. Ampak tako je pač na tem svetu.

Če že zdaj obljubljaš to, česar še nimaš, boš izgubil željo, da bi to sploh našel. A kakorkoli, naučiti se moraš, da ima vsaka stvar svojo ceno.

Ljudem se vsi dnevi zdijo enaki takrat, kadar ne opažajo več lepih stvari, ki jim z vsakim sončnim vzhodom prihajajo naproti.

Mladenič je vetru zavidal svobodo. Začutil je, da bi lahko bil kakor veter. Nič mu ni stalo naproti, da bi to storil - samo on sam.

Bog je v svet zapisal pot, ki ji vsak od nas mora slediti. Vse kar moraš storiti, je to, da prebereš, kaj je zapisal tebi.

Skrivnost sreče je v tem, da vidiš vsa čuda sveta, a pri tem nikoli ne pozabiš na kapljici olja v svoji žlički.

Takšen sem kot vsi drugi: svet je zame tak, kakršnega hočem videti, in ne tak, kakršen v resnici je.

Nenadoma je začutil, da lahko gleda na svet, bodisi kot nesrečna žrtev nesramnega tatu ali kot pustolovec, ki išče svoj zaklad.

Ta prodajalec ne prodaja kolačkov zato, ker bi hotel potovati ali se poročiti s hčerko kakšnega trgovca. Zato jih prodaja, ker mu je všeč.

Obstaja govorica, ki je onkraj besed. To sem spoznal že pri ovcah, zdaj pa spoznavam pri ljudeh.

Zmeraj moraš vedeti kaj hočeš.

Ljudi nič tako ne privlači, kakor lepota.

Nikoli se ne odpovej svojim sanjam. Sledi znamenjem.

Ovce pa so ga naučile nekaj veliko pomembnejšega. Pokazale so mu, da obstaja na svetu govorica, ki jo razumejo vsi. To je govorica navdušenja, govorica tistega, kar smo ustvarili z ljubeznijo in voljo, govorica tega, v kar verjamemo ali česar si obupno želimo.

Odločitve so samo začetek nečesa, kar se še ima dogoditi. Ko se odločamo, se predamo mogočnemu toku, ta pa nas naplavi na kraj, ki si ga v trenutku odločitve nismo niti v sanjah predstavljali.

Bliže ko smo svojim sanjam, toliko bolj je Osebna legenda tudi resnični smisel našega življenja.

Slutnje so nenadna prepustitev duše vesoljnemu toku življenja, v katerem se povezujejo vse zgodbe vseh ljudi, in kjer izvemo vse, zakaj vse je zapisano.

Nihče se ne sme bati neznanega, zakaj vsakdo je sposoben ustvariti to, kar si želi in potrebuje. Strašna je naša bojazen, da izgubimo to, kar imamo, naj gre za naša življenja ali naše nasade. Strah nas mine šele takrat, ko spoznamo, da je tako našo zgodbo kakor zgodbo sveta napisala ista Roka.

Vsak se uči na svoj način. Njegov način ni moj, in moj ni njegov. Toda oba iščeva Osebno legendo, in zato ga spoštujem.

Ko jem, ne počnem nič drugega kot to, da jem. Ko hodim, samo hodim. In če se ne bom mogel bojevati, bo dan moje smrti ravno tako pravi za smrt kot katerikoli drugi. Ne živim v preteklosti ne v prihodnosti. Vse, kar imam je sedanjost. Samo ta je pomembna. Če znaš živeti sedanjost si srečen človek. Tako lahko razumeš, da obstaja v puščavi življenje, da na nebu spijo zvezde, da se vojščaki bojujejo, ker je pač taka človeška narava. Življenje bo tedaj zate zabava, veliko slavje, zakaj življenje je zmeraj le trenutek, ki ga živimo.

Nato se je približala deklica, ki ni bila oblečena v črno. Na ramenu je nosila vrč in glavo je imela ovito z ruto, a njen obraz ni bil zakrit. Mladenič je stopil k njej. Hotel jo je vprašati za Alkimista. Bilo je, kot da bi se čas ustavil, kot da bi pred njim z vso močjo zadihala Duša sveta.

Ko se je zagledal njene črne oči, v njene ustnice, ki so se razpirale v nasmeh, je doumel najpomembnejšo in najmodernejšo besedo govorice, ki jo svet govori in ki jo v globini svoje duše razumejo vsi ljudje na Zemlji. To je bil Ljubezen, starejša kot človek in kot sama puščava, ki se vedno znova poraja tam, kjer se srečata dva para oči, kot sta se srečala pogleda pri vodnjaku.

Ustnice so se naposled nasmehnile, in to je bilo znamenje, ki ga je mladenič pričakoval že vse svoje življenje, ne da bi vedel, in obenem znamenje, ki ga je iskal pri ovcah, v knjigah, v kristalu in puščavi. Spregovorila je čista govorica sveta, govorica brez besed, ki jih stvarstvo ne potrebuje za nadaljevanje poti po vesolju brez konca.

Mladenič je v tistem trenutku doumel, da stoji pred žensko svojega življenja, in verjetno se je tudi ona tega zavedala, ne da bi ji moral spregovoriti. Bil je prepričan, da je tako, bolj kot v karkoli na svetu, četudi so njegovi starši in starši njihovih staršev vedno govorili, da je treba najprej dvoriti, se zaročiti, se dodobra spoznati, imeti denar, in se šele nato poročiti. Vendar oni gotovo niso nikdar spoznali govorice sveta. Zakaj, kdor se zna vanjo potopiti, zlahka razume, da na svetu živi nekdo, ki pričakuje prav njega, naj bo to sredi puščave ali pa sredi velikega mesta. Ko se srečata, ko se srečajo njune oči, ni več pomembna ne preteklost ne prihodnost, temveč le tisti trenutek in nedoumljiva prepričanost, da je vse stvari pod soncem zapisala ista Roka. Roka, ki zdrami ljubezen, Roka, ki ustvari sestrsko dušo za vse, ki delajo, počivajo in iščejo zaklade pod svetlim soncem. Če ne bi bilo tako, sanje ne bi imele nobenega smisla.

“Ko sva se srečala drugič v življenju si mi izpovedal ljubezen,” je rekla Fatima. “Nato si mi pripovedoval o lepih stvareh, o govorici in duši sveta. Postala sem del tebe. Že dolgo prihajam k vodnjaku in te čakam. Ne morem se spomniti ne svoje preteklosti ne izročila. Ne vem, kako naj se obnaša ženska puščave, da bi bilo moškim po volji. Že od otroštva sanjam, da mi bo puščava izročila največji dar mojega življenja. Naposled je ta dar tukaj. Ta dar si ti.

Pripovedoval si mi o svojih sanjah, o starem kralju in o zakladu. Pripovedoval si mi o znamenjih. Glej, ničesar se ne bojim, zakaj znamenja so te pripeljala k meni. Sem del tvojih sanj, tvoje Osebne legende, kakor ti praviš temu. Zato hočem, da nadaljuješ pot, ki si si jo izbral. Če boš tukaj do konca vojne toliko bolje. Če pa boš moral oditi prej, pojdi po svoji poti. Sipine se z vetrom spreminjajo, toda puščava ostaja ista. Takšna bo tudi najina ljubezen”.

Ljubezen zahteva bližino ljubljene osebe.

Ko ljubimo imajo stvari več pomena.

Vodnik je molčal. Razumel je, kaj mu pripoveduje mladenič. Vedel je, da lahko vsaka stvar na površju Zemlje pove zgodbo o katerikoli stvari. Naj odpremo knjigo na katerikoli strani, naj si ogledamo dlani ali igralne karte ali let ptic, karkoli že, vsakič najdemo povezavo s tistim, kar v tistem trenutku doživljamo. V resnici nam stvari ničesar ne razkrijejo: ljudje sami, ko jih gledamo, odkrijemo način, kako prodreti v Dušo sveta.

Zakaj bi si želel vedeti kaj bo v prihodnosti? Če te čaka kaj lepega, bo to prijetno presenečenje. Če pa te čaka kaj hudega, boš trpel že mnogo prej, preden se zgodi.

In kako prerokujem dogodke prihodnosti? Z znamenji sedanjosti. Zakaj skrivnost je v sedanjosti. Če se ji posvetiš, jo lahko izboljšaš. In če izboljšaš sedanjost, bo boljša tudi prihodnost. Pozabi na prihodnost in živi vsak dan. Ravnaj se po naukih Zakona in verjemi, da Bog varuje tvoje sinove. Vsak dan nosi v sebi Večnost.

Pogum je najpomembnejši dar tistega, ki išče Osebno legendo.

Strup nikdar ne vstopi skozi človekova usta, temveč iz njih pride.

Nikoli ne boš doumel, da Ljubezen nikdar ne odvrne človeka od Osebne legende. Kajti če ga, potem to ni resnična ljubezen, ki govori govorico sveta.

Fatima mu je dejala: “Ljubiš zato, ker ljubiš. Za to ni razloga.” Mladenič pa je vseeno nadaljeval: “Ljubim te, ker sem sanjal sanje, ker sem srečal starega kralja, prodajal kristal, prehodil puščavo, ker je bila vojna med plemeni, ker sem stal pri vodnjaku, da bi izvedel, kje živi Alkimist. Ljubim te, ker je stvarstvo hotelo, da sem prišel k tebi.”

Ne misli na tisto, kar zapuščaš.

Ljudje pogosteje sanjajo o vrnitvi, kot o slovesu.

Učiš se lahko samo na en način. Z dejanji.

Prisluhni svojemu srcu. Tvoje srce pozna vse stvari, kajti iz Duše sveta je prišlo in nekega dne se bo vanjo vrnilo. Kajti zaklad je tam, kjer je srce.

Izdaja je nepričakovan udarec. Če dobro poznaš svoje srce, te nikdar ne bo izdalo. Če poznaš svoje sanje in želje, potem veš, kako ravnati z njimi. Nihče ne more ubežati svojemu srcu. Zato je bolje prisluhniti temu, kar ti pripoveduje. Tako si zmeraj varen pred nepričakovanim udarcem.

Strah pred trpljenjem hujši kot trpljenje samo. Še nobeno srce ni nikdar trpelo, ko je iskalo svoje sanje, zakaj vsak trenutek iskanja je trenutek srečanja z Bogom in Večnostjo.

Srce mu je dejalo: “Vsak človek ima svoj zaklad, ki nanj čaka. Srca skoraj več ne govorimo o zakladih, kajti ljudje ne marajo zanje. Le še otrokom o njih pripovedujemo. Nato pa jih prepustimo življenju, naj vsakega napoti proti njegovi usodi. Toda na žalost gre le malokdo po poti, ki je zanj pripravljena, po poti Osebne legende, po poti sreče. Mislijo, da je svet grožeča nevarnost. Srca govorimo z zmeraj tišjim glasom, a nikdar ne obmolknemo: nočemo, da bi trpeli, ker nam niso sledili.”

Srca ljudem ne povedo, da morajo ljudje slediti svojim sanjam zaradi tega, ker bi srca pri tem najbolj trpela. Tega pa nočejo.

Tik preden uresničiš svoje sanje, se bo Duša sveta odločila, da preizkusi vse, česar si se na poti naučil. Tega ne bo storila zato, ker bi bila hudobna, temveč zato, da boš skupaj s sanjami spoznal tudi nauke, ki si se jih naučil na poti k sanjam. V teh trenutkih večina odneha. V govorici puščave bi rekli, da umrejo od žeje, ko se na obzorju nasmehujejo datljeve palme. Iskanje se zmeraj začne z začetniško srečo in konča s preizkušnjo osvajalca.

Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod.

Kadar imamo pred seboj velike zaklade, tega nikdar ne vemo. In veš zakaj? Ker ljudje ne verjamejo v zaklade.

Srca vedno pomagajo ljudem, a samo tistim, ki živijo Osebno legendo. Tudi otrokom, starcem in pijancem vedno priskočijo na pomoč. Srca naredijo vse, kar je v njihovi moči.

Oči kažejo moč duše.

Kdor živi Osebno legendo, zna vse, kar mora. Samo ena stvar mu lahko prepreči, da se sanje ne izpolnijo: strah pred neuspehom.

Če ljubimo, se lahko spremenimo v katerikoli del stvarstva. Če ljubimo, nam ni treba razumeti dogodkov, kajti vse se dogaja v nas samih.

Če poznaš Ljubezen, poznaš tudi Dušo sveta, kajti ta je narejena iz Ljubezni.

Vsak ima svojo osebno legendo, to je res. Toda nekega dne mora biti ta Osebna legenda izpolnjena. Moramo se spremeniti v nekaj boljšega in dobiti novo Osebno legendo, dokler Duša sveta resnično ne bo vse eno in isto.

Alkimija obstaja zato, da vsakdo išče svoj zaklad in ga najde in da si potem želi postati še boljši, kot je bil v prejšnjem življenju. Svinec bo igral svojo vlogo, dokler ga svet ne bo več potreboval. Šele tedaj se bo spremenil v zlato. To delajo Alkimisti. Alkimisti dokazujejo, da se vse okrog nas izboljšuje, če se izboljšujemo sami.

Ostati večno enak kakor puščava, ni Ljubezen. Prav tako ni Ljubezen vihrati po svetu, kakor to dela veter, ali opazovati od daleč, kakor delaš ti, Sonce. Ljubezen je sila, ki Dušo sveta spreminja in jo izboljšuje. Ko sem se prvič potopil vanjo, se mi je zdela popolna. Kasneje sem spoznal, da je odsev vseh bitij in da v sebi bije vojne in se predaja strastem. Dušo sveta hranimo mi sami. Zemlja, na kateri živimo, bo slabša ali boljša le toliko, kolikor bomo mi slabši ali boljši. In tu nastopi moč Ljubezni. Zakaj, če ljubimo, si zmeraj želimo biti boljši, kakor smo."

Mladenič se je obrnil k Roki, ki je vse zapisala. Toda rekel ni ničesar. Spoznal je, da stvarstvo molči, in zato je tudi sam obmolknil.

In tedaj je iz njegovega srca privrela moč Ljubezni. Začel je moliti. Nikdar prej ni tako molil, brez besed zahvale in brez prošenj. Ni se zahvaljeval, ker je našel pašnik za ovce, niti ni prosil, da bi prodal veliko kristala, niti rotil neba, naj ga ženska, ki jo je srečal, čaka, da se vrne. Vse je molčalo, in mladenič je razumel, da tudi puščava, veter in sonce samo iščejo znamenja, ki jih je zapisala ta Roka, da poskušajo hoditi po svoji poti in razumeti, kaj je zapisano na majhnem smaragdu. Vedel je, da so znamenja razpršena po Zemlji in Prostoru, da so na videz brez vsakega vzroka, in da ne puščave ne vetrovi ne sonce in nazadnje niti ljudje ne vemo, zakaj smo bili ustvarjeni. A ta Roka pozna vzrok za vse. Samo ta Roka je znala narediti čudeže, spremeniti oceane v puščave in ljudi v veter. Kajti samo ta Roka razume, da nek višji načrt pelje stvarstvo, k točki, kjer se bo šest dni stvarjenja nekoč združilo v Veliko delo.

Mladenič se je potopil v Dušo sveta in videl, da je Duša sveta del božje duše. Spregledal je, da je božja duša njegova lastna duša. In da ta duša dela čudeže.

Arabski pregovor: Kar se zgodi enkrat, se morda nikoli več ne ponovi - toda, kar se zgodi dvakrat, se zagotovo zgodi tudi tretjič.

Vsakdo, kdorkoli že je in karkoli počne, igra najpomembnejšo vlogo v Zgodovini sveta. Vendar največkrat tega ne ve.

Življenje je radodarno do tistega, ki živi osebno legendo.