Saj ne vem kje začeti..

Po nekajdnevnem učenju, ki se je zavleklo do zgodjnih jutranjih ur sem v nekih drugih dimenzijah...Ni mi do češpljških tem in ne do nekega pretiranega veseljačenja...

Bliža se ta takopričakoveni ponedeljek - "d day" in moj izpit...Upam, da se je splačalo tole mučenje, ker drugače ne morem rečt temu, kar sem s svojim teleščkom in psiho delala zadnje dni...

Živčki so le še na nitki in samo nekdo mi prekriža pot in mi pokaže prst pa bruhnem v jok...V takšnih trenutkih pogrešam mami...že par let živiva vsaka na svojem koncu, vsaka s svojimi težavi in vsaka s svojimi lepimi dnevi.

Spomnim se tistih najstniških noči, ko sem utrujena od tega, kako se smilim sama sebi in da me itak nihče na tej zemeljski obli ne mara, zaspala v njenem naročju, v njeni postelji in tam tudi ostala do jutra..Zelo dobro se spomnim tudi naslednjega jutra, ki sem vstala kot gospodična kot da se ni nič zgodilo in tavala po svojem pubertetniškem svetu naprej...

Ja pogrešam ramo...pogrešam pogled, ki mi je vedno dal vedet, da bo vse o.k., da ni konec sveta, če imam velik mozolj sredi čela in grem ven s fantom, ki se mi kar noge tresejo ko ga vidim...Hja kje so že tisti časi...No postavila sem se na svoje noge, ki se nič več ne tresejo ob prisotnosti unih ta drugih zemljanov...kako jim že rečemo????

Moški? Ah, ja uni ta drugi, ki živijo na istem planetu kot mi ampak se še nismo sporazumeli...ne govorimo istega jezika. Glede na to, da se niti malo ne potrudijo, da bi razumeli našega, je vprašanje, če se bomo sploh kdaj...

Saj vem malce pretiravam ampak sem ravno v takem feelingu...ko sem jezna na njih...toliko vprašanj brez odgovorov...sicer pa češplje moje: "Prej se privadiš, lažje furaš svoj lajf naprej"...

No pa me je spet prešinila v kratkem velikokrat omenjena tema...

Kaj danes rabi moderna ženska?

-dobro službo

-vibrator

-psa

-semensko banko

Ja pa saj če pomislim...je res...časi se spreminjajo...čeprav še vedno verjamem v ljubezen, čeprav ko gledam tale naš planetek, natančneje svojo okolico in "bull shit" na tvju, me kar malo spreleti...pa mislim, da nas je kr nekaj takšnih...Češpeljc in unih ta drugih zemljanov...

Mislimo, da ne potrebujemo veze, obsedeni smo z neko svobodo in omejevanjem, ki ti ga "baje" daje veza...Pa je res potem to veza? Pomeni to, da imaš nekoga rad, ali le da je tvoj/a???

Tudi češplje se ne zavedamo, da postajamo vedno bolj tečna in posesivna bitja ...šele, ko daš človeku popolno svobodo, ga resnično ljubiš...In če je ljubezen obojestranska, vam ne bo ušel...

To je seveda moje mnenje in tudi jaz sem se nekaterih stvari naučila med lizanjem ran in razmišljanjem o vsem kar je bilo in kako je bilo...Zdaj vem!!!

Zato pa je vse skupaj še toliko težje...nisem več naivček, ki se lahko zaj.... z njim vsak ki ima pet minut časa.

V tej ponovni fazi sprejemanja unih ta drugih zemljanov sem ...hm...ne najdem besede..."nezaupljivo pričakujoča"

Želim si, a ne zaupam, pričakujem, a me je strah...tako nekako...

Res pa je, da ponavadi v tej fazi najdeš sebe in da so trenutki ko se imaš sam s sabo daleč najbolje...in ko to ugotoviš

prihaja do zgornje omenjenih alinej...Saj ni treba da ti je hudo...

Ja, težke so te teme, pa mislim, da bom kakšen drug dan pisala popolnoma drugače, pa saj je naslov bloga "Ženski vzponi in padci"...Sicer pa sem navsezadnje vesela, da je tako kot je...To me dela takšno kakršna sem...

Naj vas osreči prva stran dobre knjige, ki jo boste doživljali sami, ker boste zaradi tega zares srečni ob zajtrku v postelji v dvoje...

lp,Kleo