Strah, ki ohromi vse ude...

Strah, ki ustavi misli....

Strah, ki zaledeni kri po žilah....

Strah, ki otrpne vsako celico....

Ničesar ne moreš početi, od straha ostrmiš in zreš v podobe , ki jih ne vidiš, ne slišiš, ne vonjaš....

Vsak gib je nemogoča avantura.

Od strahu se umre.

Od strahu nehaš dihati.

Če še kdaj zaplešem, potem vem , da sem pogumen.

Kajti danes sem prestrašen, tudi premakniti se ne zmorem.

Strah ,strašni , strahotni, raste iz minute v minuto, samo zrem in ohromele noge nepremično poganjajo korenine v najgloblje plasti zemlje in zdaj vem, zakaj, zakaj, zakaj .....

Zakaj me je radovednost pripeljala do tega spoznanja....

in počasi se strah spreminja v najbolj neskončno bolečino, to si mi pripravil, ti vsemogočni kujon, preveč lepo bi bilo, če bi mi prihranil te izkušnje,če se je treba boriti, ti veš da do zadnjega diha in zdaj želiš da se vdam, da predam in opazujem to nemogoče umiranje, tako počasi, vsak dan z novo nedoumljivo bolno domišljijo.....in ti si ljubezen, ti si navaden gnoj, ne pa ljubezen, zato da mi boš pripravil skriti dar, zatakni si nekam te tvoje darove, želim živeti v miru, razumeš, čist v miru.Se zjutraj z nasmehom vstati in nežno objeti mehke glave in razigrana telesa, odpreti okno in vdihniti sončni vzhod in po dolgem dnevu prijetno utrujeno zlesti v posteljo in s hvaležnostjo za ta dan na ustih zaspati.

Zdaj se bom pa vsako jutro spraševala, do kdaj, do kdaj še bo trajala ta agonija