Iz teh trenutkov je stkano življenje....še kaj hujšega zmoreš, vsak toliko kolikor lahko nese in kar si ustvaril , za to odgovarjaš s svojo odgovornostjo ali neodgovornostjo....

Malo se nadihaj svežega zraka in se potem vrni....

Vsi smo samo oblečene opice , ki se postavljamo ena pred drugo, katera je nagrabila več blišča, dragocenega kamenja, super modelov in krasnih kosov pohištva, plehnatih oklepov in lovskih trofej, prvih mest in nehvaležnih četrtih.

Vse je samo igra.

Danes ti in jutri jaz. Še gospod hočki dekan, naj mu bo mirna zemlja so enkrat v pridigi se zarekli: "Vsi boste umrli, mogoče tudi jaz!"

Kdo pa mara žalostne, zadrte, v kotu stoječe igralce, smešno res, nikoli prav nikoli mi ni padlo na pamet , da bi med veselo in razigrano igro odbojke na peščeni mivki, sedla v kot in zarila svoj kisli obraz v dlani in objokovala usodo, da so ravno meni tistile orjaki z bicepsi in tricepsi zalučali žogo v glavo, da mi je zvonilo v njej kot na binkošti pri svetem Lovrencu. Pa da se ne spomnim tiste romantike sredi Pohorja pod areško cerkvico, v tistem majhnem pajzlu

ob ritmih mehkega bluesa, ko mi je mimo glave letela flaša in stol in so potlej fantini v vroči petelinji igri dali nesrečnežu čreva na plot.

Ni cvetja brez trnja in še ga bom brala...

Kako ne bi, vsi ti svilnati listi, ki božajo lica, ta vonj , ki opaja, to jasno nočno nebo in ta širjava , ki se nikoli ne konča, neverjetno še nikoli tako prijetno sama. Samo zato , ker sem spoznala, da nisem bog in da nimam nič pri tem, samo z rokami tkem nitke na statvah, s smehom jih zračim, s solzami prepojim, da se ne presušijo, gladim in trgam to je največ, kar lahko imam.

Nekateri se ne znajo več smejati in solze ne pritečejo iz oči, ne one radosti in ne one iz žalostnega obupa. Takrat si zadovoljen v svojem malem svetu in prihranjeno ti je plapolanje in srh v nozdrvih in seveda vsi taki imajo lahno nerazvite nosove, dihajo skozi usta in zato zelo smrčijo.

Včasih je okol našega doma priromal Flajnikov Vili znan klatež in zmeraj smo ga vprašal kaj je kaj po svet videl,pa nas je deco razveselil, da je v nebesih tak mraz in prepih ,da so stene sam zasilne in da ni za zdržat.Še večje veselje pa nam je pripravil stric Anzek, ali se je pripeljal v bagru in nas s "šeflo" dvignil v visoko vrbo, kamor so vse mame iz ulice tekale po friššne vrbove veje, kadar je bilo treba koga kaznovati kakor Bog veleva, ako je kdo od nas ukradel kaj iz shrambe ali se s cvekom prikazal iz šole, ali bog ne daj še kak podpis spoštovane učiteljice prinesel

Kadar je bil res lep dan se je Anzek pripeljal kar na motorju, v prelepem usnjenem, črno belo rdečem kombinezonu in mi smo bili presrečni , ker smo se lahko dotikali strašne zveri, ki je zarjula ko zmaj , ko je speljala po gasi . Ne Anzek ni bil navaden, še danes ni. Čeprav sam o sebi pravi, da se prestraši ko samega sebe zagleda v šipah trgovin, kdo je neki ta starina. Ej; Anzek tok jih je skrbel druge strice kaj bo s teboj na stare dni. Pa edino ti mi daješ moč. Vsi ostali so bolj zmahani, utrujeni in razmesarjeni od kirurgov in utrujeni od svojih spodobnih in udobnih življenj. Prav žal mi je da nisva lani na Anino šla skupaj na veselico. Pa zatuliš skoz zobe:" Lej, jo mrho!Si prišla!" Potem me zagrabiš s svojo veliko lopatasto roko, ki mi je v otroštvu puščala modre sledi na koži, ko si me zgrabil in dvignil pod strop, zdaj me pa zagrneš in toplo objameš.

Ja Anzek ve kaj je to kozmična ljubezen , že zdavnaj, tole je bilo njegovo zadnje preroško sporočilo:"Svojga rada imej ,za druge pa tud maraj."

Tole je rekel , pokazal izza usnjenega jopiča rdečo pogrebno svečo in rekel : "Ji grem prižgat na grob, potlej pa v Fram na Anino, danes bo veselo, same fajne bodo tam."

To so trenutki. Usode. In taka mi je žlahta in njena žlahtna beseda in še bolj žlahtni trenutki.