Saj veš , da se prelije, vse se preliva iz ene čaše v drugo, nekaj kar je bilo oktobra sladek mošt je lahko na Martinovo sladko in žlahtno vino, že danes , ko

pust straši pred vrati je lahko ogabna kislica, ako ni pozorno in venomer negovano.Še za kis ga ni več moč uporabiti, samo zliješ ga lahko v jamo.

Dandanes je težko najti dobro vino in dobrega kletarja. Že kvalitetno grozdje se težko dobi, iz kislih , drobnih , gnilih jagod težko se kaj sladkega izcedi.

Pa če se že znajde kakšen sladek žlahten grozd se v množici kislic popolnoma izgubi.

Tako se rado zgodi, da se svetloba v temi izgubi.Med ljudmi pa še prav posebej, se preliva in priliva , tako počasi, da se sploh ne ve kdaj, vsak iz svoje čaše zliva in včasih , se komu čaša napolni in ta ki je zlil,niti ta , ki se mu v roki polije , ne vesta zakaj.

Takrat je jako sitna reč, oba sta polita in mokra in zebe.Sploh, če je takle mraz pa sneg pa noč. Če ni sonca na nebu, da bi ogrel in posušil.

Takrat sicer veš, da se je samo nalilo do roba, kar je bilo že zdavnaj namenjeno, ker vsaka čaša ima pač dno in lahko v njej neseš samo toliko, kolikor je volumna,prej al slej se napolni, to se ve.

Ne ve se, zakaj pa to zmeraj povzroča nelagodje, prizadetost pri tistem , ki zliva in pri tistem, ki je polit.

Pa saj veš, da se preliva iz izvira v potoček , iz potočka v reko in včasih v deltastem izlivu, tako nevsiljivo in blago, včasih pa kot hudornik z bregov pridrvi.

Pa saj veš, mogoče veš to še bolje od mene, ti ki čašo držiš in iz moje preliva se v tebe.

Saj sva samo čaši