V naši hiši nekaj manjka. Manjka en veseli vrišč. Manjka en bikovski stric , ki stene premika. Manjka en oven zaletavi, ki do stropa skače. Manjka ena raglja in en delavec ta pravi.Vsa je hiša v tišino zdaj ovita. Kakor grobnica je temna in zakrita.

Veža vsa je prazna. Nič ni blata. Nič ni žog. Ni po kotih kap in ni v nizkem letu pristalih škornjev.

V dnevni žalostno sameva vsa mehanizacija, vsi so bagri zaprašeni, tanki zdaj premirje imajo in nevzdržn je že ta ljubi mir.

Ni glasu in ni odmeva. Ena sama poštna karta brez podpisa je prispela, kjer sporoča, da se ima "ful fajn", da so sobe slabe, da so omare brez polic, da najbolje smuča in da čaj je strašno drag.

Najhujši sovražniki njegovi, zdaj na sedežni ležijo , ki vseskozi najhujših muk mu želijo, zdaj prav milo zrejo, kdaj že pride spet nazaj, saj to je sila res nerodna reč, da se dražit več ne da, vsi ležijo kakor mrtve krave in nihče ne tuli urnebes, za vsak kriv prst , nikogar ni, ki bi za pravico se boril in vsak dan povedal, kdo je najlepši, najboljši in najpametnejši .

In predno je odšel , je rekel: "Ali veš zakaj sem boljši od njiju?"

Pa vprašam :"Zakaj!"

"Zato ,ker sem najnovejši in najsodobnejši model!"