po enem letu in še malo.... misliš kako bo drugače, da bo manj bolelo, da boš prišel do odgovorov, da bo sled bolj zabrisana.... marsikaj od tega pričakuješ, da ne bo več...

Smešno... vse je še tu, neizmerna bolečina, ki pride v valovih in te odnese... nato kasneje zopet popusti in misliš, da si tiste dni le sanjal...

Nato ugotoviš, da je ni.... tako je smešno, da je kar ni... da je usoda taka, da moraš odrasti... kako se v življenju stvari obrnejo na glavo... najmočnejši stolpi, trdnjave, svetilniki, ki ti vedno pridejo na pot, ko jih potrebuješ, da se skriješ vanje, v zavetje pred viharji... nendamo padejo... spoznaš, da si lahko le sam svoj svetilnik... zato je potrebna moč... umirjenost in notranja volja...

Zanima me, če bo ta smešen občutek, ta silhueta zbledela... Ali bo le pojenjala, smešnost te praznine pa bo zevala... No pa saj ni tako hudo... skozi druge prihajajo nazaj drobni utrinki njene osebnosti... malenkosti, ki ti pomenijo cel svet...

Tu pravijo smo zato, da se učimo in prepustimo... no pa zaplavajmo novemu znanju naproti in kot pravi moja prijateljica:

Veliko več smo, kot le telesa in osebnosti. Ne glede na spreminjajoči se zunanji videz je notranji duh vedno lep in ljubeč