Amis' Blog

JAGA BABA

 

Ime pravzaprav ni čisto ustrezno. Hm, sploh ni ustrezno. Ali pa ja. Težka odločitev. Zmaj in Nika sta prispela na vrh gore, zavite v meglo. Tam je na jasi bila ona, Jaga baba. Ženska je bila nekaj najbolj neverjetnega, kar je Nika videla v Mavrični deželi. Vzbujala je nasprotujoče si občutke. Ob pogledu nanjo te je bilo groza, zraven pa si občutil milino, ki je bila čisto nezemeljska. Utelešen paradoks.

V roki je imela ogromno kuhalnico in z njo je mešala po ustrezno velikem loncu, ki je visel nad kuriščem, kjer je, jasno, kaj pa drugega, plapolal ogenj. Zmaj jo je ves zadovoljen pozdravil in odgovorila mu je s širokim nasmehom, ki je Niko do konca razorožil. Kaj pa delaš?jo je vprašala. Jaga baba se je nasmejala na ves glas, da so zacingljali drevesni listi v krošnjah okoliških dreves. Bil je lep zvok. Kuham. Kuham napoj, za vse tiste, ki so pozabili, kako se pozdravijo sami. Za tiste, ki verjamejo, da bolezen obstaja, za tiste, ki so žalostni, ker pogrešajo ljubezen, ki je vendar vse okoli nas. Pa za tiste, ki mislijo, da imajo tako težka bremena, da pozabijo pogledati sonce in luno in zvezde. Pa še za marsikaj drugega. In ob tem je Niki nagajivo pomežiknila. Nika je stala in premlevala njene besede. Misli so se ji podile po glavi, kot, da gre za štart formule ena. Ej, počasi je rekla Jaga baba. Nika jo je začudeno pogledala. Nikar ne razmišljaj tako divje, sprosti se ji je odvrnila Jaga baba. Tudi misli bereš? je vprašala Nika. Oh, to je tukaj čisto normalna stvar. Saj si naredila tak vrtinec, da bi povzročila pravi orkan, če to ne bi bilo ravno tukaj. Poznam to. Včasih mi zmaj pripelje koga iz vašega sveta in v tem ste si zelo podobni. Veš, pri nas je drugače. Tukaj nič ne skrivamo, saj je to skrajno nekoristno, poleg tega pa ustvarja zmedo, neustrezne klimatske pogoje in še vrsto drugih nevšečnosti.

Nika se je sprostila in ob tem spoznala, da je bil njen prvi občutek, da lahko kogarkoli v tej deželi karkoli vpraša. Vedela je, da ji bodo odgovorili pošteno in iskreno. Tako je bila vajena, da se ne posluša in da ne stori tega, kar je nekje globoko v sebi vedela, da je prav in potrebno. Še vedno se učim zaupati sebi, veš. Ah, pri nas to ni običaj in večkrat sem žalostna, da je tako. Žalostna pa zato, ker se mi zgodi, da me ljudje zavrnejo, če postavljam iskrena vprašanja in nič bolje ni, če so iskreni odgovori. Potem se počutim samo in osamljeno, pa čeprav vem, da je ljubezen vse okoli nas. Rada bi delila in nekako mi ne zadostuje deliti samo s pticami, rožami in drevesi. Potrebujem ljudi je pojasnila Jagi babi.

 

Oči Jage babe so postale kot dva globoka tolmuna, v katerih se je zrcalil ves svet. V njih je bilo vse, kar je Nika ali kdorkoli drug kdaj izkusil. Vsa radost in vsa bolečina in sploh vse kar je kdaj bilo, je in bo. In takrat je Nika doumela pravo naravo ženske, ki je stala pred njo s kuhalnico v roki in vedela je z vsakim vlaknom svojega telesa, da jo ta prečudovita oseba globoko razume.

vrstni red sicer ni pošlihtan...pa nič zato....zgodbe so iz leta , mislim da, 2002 in naprej...tud ne čist dokončane...pa to niti ni tako pomembno.....saj je življenje tudi neverendingstory......

 

 

PREHOD

 

Po vseh dogodkih pri Tkalkah je bila Nika kar malo utrujena. Poleg tega jo je zmaj opomnil, da je čas za povratek. Poslovila sta se in odletela v modro nebo. Kako poetično je pomislila Nika. Trdno je sedela na zmaju, ki je bil oblikovan kot nalašč zanjo. Pokrajina pod njima je bila fantastična. Sploh nima smisla tega opisovati, ker lahko pristanemo samo še v zaprtem oddelku kake ustanove za mentalno higieno. Čudovito, psihadelično, noro, do konca utrgano. Po dolgem letu sta pred sabo videla nekaj oblaku podobnega.

Zmaj je bil miren, kot da je vse pod kontrolo. Seveda, saj je bila Nika edina, ki še ni šla budna čez Prehod. Do zdaj jo je Zmaj vedno prenesel v spanju. Pa tudi dostava je bila sanjska. Oči so se ji počasi začele zapirati. Aha, je še uspela pomisliti, megla ima uspavalni učinek. Saj to je kot na Zelenomodrem. Ni vedela koliko časa je spala. Le naenkrat jo je nekaj streslo. Potem je zaropotalo. Potem je bila postavljena v položaj, ki ni značilen za letenje z Zmajem. Potem je nekaj naredilo HHHHHHHHRRRRRRRRRRRSSSSSSSSSSK, in potem je nekaj bolj na tenko zacvililo ŠŠŠŠŠKRRRRRRRRIIIIPPP, potem je odprla oči in videla majhne iskrice v megli, ki so sovpadale z zvokoma HRSK in ŠKRIP. Potem je z grozo spoznala, da je zmaj postavljen navpično in ne vodoravno, da hrske in škripe povzročajo Zmajevi kremplji in da iskrice nastajajo med kremplji in nekakšno trdo površino...........potem je z grozo nazaj zaprla oči in upala, da samo sanja.

In potem je nekaj naredilo BUM, pod njo se je nekaj zatreslo.........nato pa........tišina. Dokler ni zaslišala korakov, ki so bili podobni Zmajevim. Previdno je odprla najprej eno, nato pa še drugo oko. Zmaj je ležal na trebuhu, vrat je imel stegnjen naprej kot kakšna kura iz risanih filmov, oči odprte, v njih pa izraz čiste nedolžnosti. Obrnila se je v smeri njegovega pogleda in zagledala nekaj presunljivega. Pa dost je no, si je rekla sama pri sebi. Saj to je kot v kakšni limonadasti nadaljevanki. Vedno me vse presune in eno je bolj čudovito od drugega. Sami superlativi, kdo bo pa verjel takemu nakladanju? In vendar. V veliki odprtini, ki se je kasneje izkazala za zaključek stopnic, je bila postava, na las podobna Zmaju. Le da je bila zlata in polna lesketajočih draguljev.

Aha, tukaj si ti nepridiprav! Že spet si mi skoraj podrl anteno. Poglej jo, vsa je zvita! Pa vse nekaj štrli stran od nje! Adijo fine nastavitve programov z Zelenomodrega, pa Kurirji bodo imeli spet same težave, da ne govorim o tem, kako je s tem onemogočena točna navigacija, paketki bodo dostavljeni na same trapaste lokacije, meglo bo nemogoče zadržati na njenem mestu, Mavrična bo razkrita, pa okupirajo nas lahko, pa uničenje, pa...........Nato je bilo potrebno zajeti sapo. Zmaj je to izkoristil, se nekako skopal na noge in s povešenimi rameni začel nekaj govoriti, česar Nika ni razumela. Opazila pa je, da se je drugo bitje umirilo in da je njun pogovor počasi dobil normalen ton, ki se je končal z nasmehom in nadaljeval v smeh. Nato se je zlata krasotica obrnila in odšla tja, od koder je prišla, še prej pa je Niki pomežiknila. Jasno, da je Nika potem vsa začudena pogledala Zmaja, ki je v njenih očeh prebral željo po pojasnilu.

To je Dragulj. Ona je čuvajka prehoda in nadzira vse sisteme, ki vzdržujejo mejo med Mavrično in Zelenomodrim. Po nerodnosti sem se zaletel v njen stolp z vsemi temi napravami, ki jih ima nanj pritrjene. No ja, v bistvu, se mi to tukaj kar pogosto zgodi. Delno zato, ker te njene naprave motijo moj lasten orientacijski sistem, malo pa tudi zato, ker naravnost uživam v najinih besednih dvobojih. Dragulj je temperamentna zmajevka. Ob pogledu na njegov izraz se je Nika začela smejati, Zmaj pa je zložil najbolj nedolžno faco, kar jo je lahko. To pa je bilo še bolj smešno in kmalu sta se oba valjala po tleh in od smeha so jima začele teči solze. Le da so se Zmajeve spremenile v dragulje. Na vprašujoč Nikin pogled je Zmaj odvrnil Saj so vam že predniki govorili, da je smeh bogastvo, mar ne?In Dragulj je živ dokaz za to. To je njena popolna transformacija. Menda mi ni potrebno posebej razlagati, kdo od zmajev in zmajevk se najraje in najbolj pogosto smeji. Nika je malo pomislila, nato pa rekla Pa saj se ti tudi dosti smejiš, vsaj meni se zdi tako. Zmaj jo je pogledal. Se ti zdi? Ha ha ha, veš pa ne. Poleg tega raje dragulje shranjujem v svoji votlini, pa še bolj varno je pri mojem delu, če se ne bleščim tako zelo. Let med Mavrično in Zelenomodrim ni vedno igra in pretirano bleščanje bi me kaj hitro izdalo. Dragulj pa preživi večino časa na robu Prehoda in si to lahko privošči. Veš, pa še z velikim užitkom ji tukaj rad pustim kakšen zakladek ali dva. Všeč ji je bila Zmajeva iskrenost in zato mu je z lahkoto zastavljala vprašanja, saj je čutila, da bo nanje vedno dobila tudi odgovor. To si tako lepo povedal Zmaj. Vendar ne razumem, zakaj sta kričala drug na drugega in zdi se mi, tudi zmerjala. Nikjer v Mavrični nisem videla česa podobnega. Tam je vse mirno, nežno, ljubeče, veselo, radostno…; skratka vse čemur bi na Zelenomodrem rekli pozitivno. Pomežiknil ji je. To je najina posebna zabava in je prešlo v tradicijo. Osnova pa je v bistvu čisto drugačna, kot le športno tekmovanje v nadmudrivanju. Vsi tisti, ki uporabljamo Prehod ali smo z njim povezani, moramo vzdrževati drugi pol tega, kar si prej opisala. Če hoče Mavrična obstajati taka, kakršno si jo videla, moramo imeti nasprotje tega. Nasprotje je potrebno ohranjati in najin spopad služi temu. Verjetno poznaš veliko primerov takega obnašanja in ravnanja z druge strani prehoda. Potrebno je; le da se pri vas ne zavedate, čemu služi in ga zato jemljete resno in se temu popolnoma prepustite, kot, da se vam v resnici dogaja. Naučili se boste, kako se to uporablja in čemu služi, potem bo tudi na Zelenomodrem lahko vse pozitivno, kot si rekla. Zdaj pa najbolje, da si malo odpočijeva po burnem pristanku, če je tvoja radovednost nekoliko potešena. Poglej, tamle ob zidu je nekaj, čemur vi pravite ležalnik. Sam se bom zleknil poleg tebe in malo lahko zaspiva preden naju Dragulj pokliče k obedu. Se mi že cedijo sline in lažje bom dočakal, če malo zadremam. In sta šla.

kar nekaj jih je, ki sodijo v temo MAVRIČNA DEŽELA....in še več je takih, ki niso še napisane....

 

TKANJE

 

Nika se je zavedala, da prisostvuje obredu, ki ga ni deležen vsakdo, ki prispe v mavrično deželo. Zanimivo ji je bilo, kako je tu stvari enostavno vedela. Ni se ji bilo potrebno naprezati, njena zavest je bila pozorna, um sproščen prav tako kot njeno telo. Spoznala je, da se ji to dogaja tudi doma, vendar ne tako izrazito in učinkovito. Njen svet je bil bolj gost in zato so te stvari potekale počasneje in je bilo vanje potrebno vložiti več napora.

Ženske so se postavile v krog, čuvajka vrat pa je bila v sredini. Stale so vzravnano. Njihove glave so bile sproščene in rahlo sklonjene, oči zaprte. Vladal je popoln mir in osrediščenost. Nika je simultano zaznavala, kaj počnejo. Čutila je. Zavest so usmerile na svetlobo v sebi, na bleščečo zvezdo, kjer se rodi mir, ljubezen, nasmeh in vse ostalo. Ta občutek so povezale med sabo in tako tvorile celoto. V sredini se je ustvaril močan steber svetlobe in rodil se je zvok. Ženska v sredini je imela še eno vlogo. Ni bila le čuvajka vrat, pač pa tudi obreda. Nika je vedela, da je to v bistvu nepotrebno, hkrati pa se je v istem hipu zavedala, zakaj je tako. Obred je imel varovalko, čuvajka pa je bila fit stikalo, v primeru, da bi šlo kaj narobe. Vse skupaj se je spremenilo v svetlobno kroglo, nato pa se razblinilo kot jutranja megla. Ostal je le čudovit zvok. Ženske so se začele premikati. Videla je, kako so iz njihovih teles pognale svetlobne niti, na koncu katerih je bilo nekaj, kar je bilo najbolj podobno metuljem. Niti so se daljšale in se začele vijugati z zvokom. Prepletale so se, vendar se pri tem niso vozlale, prepleti pa so bili zelo rahli. Sprva bela svetloba, je začela spreminjati barvo, ko je nastalo dovolj vzorca. Tkanje je bilo videti tridimenzionalno, čeprav je vedela, da v bistvu posega v vse dimenzije. Pišuka, tole je pa zanimivo. Kakšen nazoren prikaz. To se torej dogaja tudi v naših odnosih. Začnemo tkati in najprej ne vemo, kaj bo nastalo. Odprte so vse možnosti. Šele ko je tkanja dovolj, se to obarva in postane »vidno«, kaj se dogaja. Vendar se tkanje samo pojavi veliko prej, preden se ga zavedamo. Uau.

Opazovanje valovanja jo je čisto prevzelo. V sebi nekje je videla sliko odnosov v svojem svetu. Tkanje je bilo gosto, kot platno ali pletenina puloverja. Niti so bile grobe, vlakna pa štrlela na vse strani. Nekaterim vzorcem je bilo videti, da so bili narejeni že neštetokrat, njihova vlakna pa so bila že poškodovana in neprožna. Utrujanje materiala je pomislila. Redkokateri vzorec je bil dokončan, še manj pa je bilo takih, ki so ohranili niti mehke, voljne, prožne in najmanj tistih, ki so poleg naštetega ohranili mehkobo in rahlost tkanja. Videla je proces podiranja vzorcev. Žalost brez primere. Zverižene niti so se mučile na vse pretege, da bi se odpletle. Marsikatera se je v procesu razpletanja strgala in bitje je postajalo vse šibkejše. Pojavila se je bolezen in na koncu celo smrt. Dokončana tkanja pa so bila bolj ali manj groba in so povzročala rane ali vsaj nezadovoljstvo. Zmaj je Niko sočutno pogledal in iz oči sta mu spolzeli dve svetli solzi. Nikino srce pa je tiho jokalo.

Zmajevi solzi sta Niko ganili in ponovno se je osredotočila na dogajanje pred sabo. Zvok se je spremenil. Počasi je začel ugašati. Čisto narahlo. Skladno s tem, se je spreminjalo tkanje. Plešoče niti so gladko in brez zapletov drsele ena ob drugi, ne glede na zapletenost vzorca. V primerjavi s temi, so bili vzorci v Nikinem svetu veliko bolj enodimenzionalni in tanki. Mogoče jim pa prav ta širina, ta večdimenzionalnost omogoča vse to, je pomislila Nika in spoznala potrebnost širine duha. Na koncu so bile vse niti razpletene. Nobene poškodbe in bolečine nikjer. Le čista radost ustvarjanja. Postopek se je ponavljal. Nika je strmela nad nastajanjem in podiranjem tkanja in vsega kar je pomenilo in njeno srce je bilo polno miline.

K njej je pristopila čuvajka, ostale ženske pa so posedle v mehko travo okrog Nike. Videla si kaj je tkanje in poznaš njegov pomen. Vtisi se bodo prej uskladili, če ti povem o tem še nekaj stvari. Vsako tkanje se začne z namenom. Pri nas je to enostavno, saj se med sabo popolnoma poznamo, zato ni potrebno kakšno posebno usklajevanje. Uvodni del je pravzaprav postopek za vse tiste, ki se tega šele učijo. Čuvajka obreda pa pri tem vodi udeležence in pazi na dogajanje. Tokrat sem bila čuvajka jaz, lahko pa bi bila katera koli izmed nas. Namen združimo z mislijo in čustvom ter preidemo v stanje popolne ljubezni. Le tako je tkanje prožno in voljno in se razpleta enako čudovito, kot je prej nastajalo. Opazila si zvok, ki se je spreminjal v melodije. Zdaj si pa oglej naravo okoli nas. Nika je pogledala. Iz vsake rastline je sevala milina in nekaj popolnoma neopisljivega. Nekakšna notranja radost in zavedanje, da je vse v redu, da je svet poln čudežnosti. Vse je bilo eno in hkrati je vsako bitje utripalo z lastno vibracijo. V tistem trenutku se je nekaj v njej zganilo.

tale bi pravzaprav po vrstne redu morala biti pred TKANJEM.....sicer pa mogoče vrstni red ničesar ne spremeni....

 

TKALKE

 

Preden sta nadaljevala svojo pot je Jaga baba govorila z zmajem. Nika je kasneje ugotovila, da mu je predlagala naslednjo postajo, na katero naj jo odpelje. Letela sta visoko, visoko. Sediš na oblaku in jadraš po nebesnem svodu. Stavek ji je prijadral v spomin. Komično je pomislila. In rahla sprememba: Sedim na zmaju in jadram po nebesnem svodu. Zahahljala se je in zmaj se ji je pri tem opravilu veselo pridružil. Njegov smeh je odpihnil stran nekaj oblakov in pod sabo sta zagledala čudovito ravnino, ki se je lesketala v pomladnih barvah.

Spustila sta se niže. Dehtelo je po nečem nepopisno lepem. Nika je začudena spoznala, da tako diši pomlad. Vonj je bil prepoln dogodkov, pričakovanj, novega življenja in vseh obetov, kar si jih je sploh upala domisliti. Špica, pa tako razkošje je rekla zmaju, ki ji je v odgovor pomežiknil. Le čakaj, da vidiš še ostalo ji je dejal. In sta šla. Iz same obzirnosti je hodil poleg nje. Jasno, najprej je izvedel lep in eleganten pristanek, saj je menil, da je neprimerno bučno pristajanje na vzcveteli ravnini. Čeprav ga je malo imelo, da bi poskušal. Zmaji imajo neverjeten smisel za humor, sploh take, obešenjaške sorte in jim tudi objestnost ni popolnoma tuja.

Opazovala sta drevesa, liste, cvetne popke in cvetove. Tudi zmaj, pa čeprav je to lahko videl vsaki dan, če je le tako hotel. Vedno znova sem navdušen je izustil, kot bi se malo sramoval daru za občudovanje. Vendar je vedela, da rahlo blefira in se norčuje iz sebe. V resnici mu ni bilo niti malo nerodno. Posledica te teatralnosti je bila njuna skupna salva smeha, ki je sprožila osipanje mavričnih iskric z dreves. Vidiš, kaj povzroča smeh? Še drevesa so se nama pridružila je pripomnil na Nikino začudenje nad dogodkom. Uau, je pomislila Nika, zato je smeh tako nalezljiv! Seveda, mavrične iskrice. To se gotovo dogaja tudi pri nas, le, da tega ne vidimo. Kako je tukaj vse enostavno. Vse jasno, pokazano, povedano, nič zamolčanega, nobenih skrbi, kaj si bo kdo o tebi mislil. Lahko si, kar pač si in nihče si ne dela skrbi s tem, kaj šele, da bi te kdo obsojal in ti vcepljal občutke krivde.

Nato sta zagledala skupino otrok, ki je spuščala zmaje, poslikane v mavričnih barvah. Veselo so tekali za njimi, skupaj z iskricami smeha. Za njimi se je nahajal visok bleščeče bel zid, v katerem so bila velika svetlobna vrata. Zmaj je pozvonil in vrata so se odprla. Nekoga je pozdravil, namignil Niki, sklonil glavo in šel skozi vrata: Nika mu je radovedno sledila. Pa to ni res. Vedno, ko že mislim, da ne more biti lepše, mi je pokazano, da je lahko. Vrt je bil čudovit in čisto nekaj posebnega. Če je bila mavrična dežela pravljična, je bil pogled na vrt kot eksponentna funkcija. Nikin razum je komaj dohajal vtise. Osebe, ki je odprla vrata, ni bilo nikjer in Nika se je ozirala naokoli. Zagledala je skupino žensk v belih oblačilih. V glavi cel kup vprašanj. Spomnila se je, da ne sme delati tako močnih miselnih vrtincev, zato je globoko vdihnila in se sprostila. Tukaj je šlo to hitreje kot doma in en vdih je čisto zadostoval. V istem trenutku, ko je to zaznala, se je pred njo pojavila ženska. Ni ji mogla določiti starosti. Njen pozdrav je bil prijazen in ljubeč. Vidim, da že znaš umirjati miselne vrtince. Za novinko si zelo dobra, se ji je nasmehnila in v očeh so se ji posvetile iskrice. Zdaj ti pa lahko povem vse kar te zanima. Me smo tkalke. To je staro znanje, ki je bilo prinešeno na naš svet od nekje drugje. Vidim, da to poznaš, le da nisi vedela točno, kako to zgleda. Pridi, pokazale ti bomo. Odšli so do skupine, kjer je bila Nika vsem predstavljena. Ženske so jo posadile v udoben stol, zmaj pa je bil zraven nje s skrivnostnim izrazom v očeh.

...kaj vse se je dogajalo.....v mavrični...in na zelenomodrem....

 

 

PREBUJANJE

Občutek je bil fantastičen. V njeni notranjsoti se je nekaj prebujalo. Podobno, kot se sama prebuja zjutraj. Najprej se zave, da se prebuja, nato se počasi pretegne, se obrne in se preda zavedanju, da je budna. Včasih še malo zadrema ali pa se samo stisne k blazini in ji je lepo. Ponovno se obrne in pretegne. Začuti noge, napne mišice ter jih sprosti. Sledijo roke, trup in glava. Spomni se, da začne dan s čim lepim in si v mislih zapoje: Vem, da danes je srečen dan. Kako lepa jutranja mantra in se zahahlja. Nato vstane.

Ženske okrog nje so zaznale spremembo in so jo nemo opazovale. V čuvajkinih očeh se je odprla globina spoznanja. Videla je Nikine niti. Izhajale so iz samega jedra in se prebujale iz dolgega in globokega sna. Zdaj je vedela, zakaj je bila Nika izbrana. To je bil njen vzorec, ki pa ga ni bilo mogoče opaziti na prvi pogled. Vedela je tudi, da je bilo Niki marsikaj znanega, vendar mogoče še ne čisto dostopnega. Zato je tudi ni mogla prebrati takoj in je verjetno nikoli ne bi, če se ne bi začelo dogajati prebujanje. Njene niti so bile nekoliko drugačne, bile so močnejše in nežnejše hkrati. Nato je sledilo presenečenje. Niti so bile dvojne. Čuvajka še ni videla dvojnih niti in ženske so se med sabo osuple spogledale. Dogajalo se je nekaj posebnega in ne do konca pojasnjenega.

Nika pa je že čutila svoje niti. Presenetilo jo je, da se ji zdi vse samo po sebi umevno in kljub presenečenju tako domače in znano. Čutila je dvojnost, vendar je ta, začuda, ni več motila, še manj pa spravljala v strah. Najraje bi jokala in se smejala hkrati. Ker pa to dvoje ne gre ravno dobro skupaj, napetost dogodka pa se je morala sprostiti, je vstala. Gibanje njenega telesa je bilo mehko in se je dogajalo nekako samo. Nič ji ni bilo potrebno storiti. Ples, ples, ples in srce, ki poje neko neznano melodijo, nekaj pradavnega.

Ženske so videle dvojne niti, ki so se stegovale visoko v nebo in plesale skupaj z Niko. Dotikale so se oblakov in mavrice in šinile do sonca in zvezd. Božale so zemljo pod stopali, trave v vetru, veje dreves. Bile so povsod in nikjer. Tukaj, tam in v vsem. Kakšna simfonija. Zazvenela je enost in vsaka posamezna enota in to skupaj. Uau, galaktični koncert je pomislil zmaj, saj ni hotel motiti dogajanja z govorjenjem. Nika pa se je naglas zasmejala.

Ko je končala, je nekoliko osupla obstala na trati. Ženske so jo radostne obkrožile, zmaj pa ji je zarotniško pomežiknil. Dobro ji je delo, saj se je lažje zbrala. Ti prihajaš iz sveta, od koder izhaja vedenje o tkanju, je rekla čuvajka in ji pogledala globoko v oči. Kajti to ni znanje. Da se ga sicer priučiti, vendar zahteva popolno predajo in transformacijo v vedenje. Ne poznamo nikogar, ki bi prihajal od tam, ker tega sveta ni več. Ti pa imaš to v sebi. Si zaznala dvojnost?je nato vprašala. Ja je odgovorila Nika. Drugi del je angelski. Tega poznamo, saj smo ga že večkrat videle.Si to vedela? Nika se je zamislila. Mislim, da sem je rekla Nika, vendar se mi je zdelo nemogoče, da bi lahko bilo res. Zdaj pa še to. Kar dvojne niti. Zdi se mi, da je ta drugi del iz Svetakiganiveč. Zelo domače mi je in nekako je še najbolj podobno nitim morskih živali na Zelenomodrem. Ha, zdaj vem, zakaj me je morje vedno privlačilo, pa kiti pa delfini........uau. Ampak, še vedno ne vem čisto natančno kaj s tem početi, čuvajka. Veste mogoče ve?

A ženske so se le spogledale. Čuvajka je odgovorila prva Nekaj se mi dozdeva, vendar nisem čisto gotova. Prastara je v davnih časih pripovedovala zgodbo o Njej. Vem le to, da zgodba obstaja, ne poznam pa nikogar, ki bi poznal zgodbo. Hm, komplicirano. Nato se je zasmejala. Hi, hi, hi, poglej nas. Tukaj stojimo in modrujemo. Postale smo tako resne, da bomo pokvarile vreme. Glej, tam so se že začeli zbirati oblaki. Temni in težki. Me pa smo ravno dobro posadile nove rože, ki bodo cvetele in dehtele in nas hranile s svojim cvetnim prahom. Takale nevihta pa lahko uniči ves pridelek in vso lepoto.

Ob teh besedah je zmaj privzdignil levo obrv, zavihal zmajevski gobček v nekakšno grimaso, postrani pogledal resne tkalke in se začel na ves glas smejati. Vmes je uspel nekako povedati, da se še ni zgodilo, da bi tkalke kdaj povzročile nevihto v Mavrični deželi. Ob sami misli na tak prizor je butnil v še hujši smeh in krohot. Tkalke so stale na trati, z bosimi nogami in razpuščenimi lasmi, ki jih je nosil veter. Njihove spodnje čeljusti so bile povešene, usta odprta, v očeh pa nek do konca neverjeten in nemogoč izraz čudenja, presenečenja...........hm, kdo bi našteval. Ob tem prizoru se je začela smejati tudi Nika. Tkalke so se zbudile iz presenečenja in se začele smejati še same. Res, česa takega Mavrična dežela še ni videla. Tkalke in nevihta.........hahahahahahahahahahahahahaha

hudooooo

 

se mi zdi, da se bom k tem zgodbicam še večkrat vračala

 

Amis... tole je samo moje razmišljanje, blog je tvoj in lahko urejaš, kakor želiš...

meni se zdi, da je škoda te čudovite zgodbice objavljati kot komentarje, saj si vsaka zasluži svojo temo... teme pa lahko združiš pod določeno kategorijo

coccinelle...hvala

 

kar se predloga tiče se strinjam...sam nimam pojma, kako se to nardi...sem mislila, da se lahko ima temo, kot je npr tematska mapa v wordu...noter pa posamezni fajli....in je hec v tem, da znam nardit samo tako, kot sem....je pa škoda tud to, ker se pri kopiranju datoteke u bistvu zgubi en kup stvari (ležeči tekst, boldanje....).....

 

no sej, če se bom kdaj navadla bom pač popravila.....thx.....

saj je preprosto... klikneš na objave (vrstica zgoraj desno) in Dodaj nov zapis... potem pa imaš itak okence za naslov in izbrano kategorijo, ki jo samo označiš... naprej pa pišeš...

 

p.s.

če želiš, da bo tiste zapise, ki so obarvani nekoliko rožnato, videl še kdo razen tebe, jih moraš potrditi.

heh...bom sprobala...js pa računalniki...a to še lahko prestavim pol? to bi blo super....domnevam, da ja...

 

 

ampak tistega kar piše pod ps pa sploh ne štekam...kje pa so kakšni rožnati napisi? ....sej se bom navadla...ne zgubit potrplenja z mano.....

sem videla, da si zrihtala vse ... sorry, včasih kaj napišem tako, kot da je vsem razumljiv moj miselni vzorec... bi morala biti malo bolj konkretna

Kuham napoj, za vse tiste, ki so pozabili, kako se pozdravijo sami. Za tiste, ki verjamejo, da bolezen obstaja, za tiste, ki so žalostni, ker pogrešajo ljubezen, ki je vendar vse okoli nas. Pa za tiste, ki mislijo, da imajo tako težka bremena, da pozabijo pogledati sonce in luno in zvezde. Pa še za marsikaj drugega.

2 dcl tega napoja prosim...

Amis super zgodbice

hvala, selene.....

Amis,čudovito,da ti misliti.Ljudje smo zamotana bitja,a vsi nosimo v sebi neko harmonijo.Vso naše telo lahko pleše.izvablja iz sebe lahkotne kretnje,sliši se utrip srca,v nas je ljubezen---SREČNI SMO.

Vsi bi potrebovali nekaj takega tkanja

 

GAEL xrosex

o gael, hvala...saj mislim, da ga imamo veš...le navodil za uporabo nimamo...pol se pa učimo s poskušanjem....

pa si kdaj jeziček opečemo

...tudi to, ja...pa še kaj bi se našlo....

danes bi pa jaz rabila enega zmaja, da me ponese v Mavrično...

zmajček, kje si?

Amis, mogoče pa izbrskaš zgodbo Prastare o Njej....pa o svetu Kiganiveč bi rade volje izvedelkajveč...

Meni se res dopadejo...

uf...mogoče pa res....bi blo men tud fajn vedet kaj več.... ...se bo treba spravit spet kaj k risanju in pisanju....mogoče tudi rahlo podaljšat dan.....hvala, silver ...me veseli, da so ti zgodbe všeč.....

 

ksenia..... ...mislim, da ti že pomaga....