Opisala bom svoje izkušnje ob postih in dodala nekaj praktičnih nasvetov.. Ker je za povedati veliko, bom pisala raje več delih, da ne bo predolgovezno.... 

Do sedaj sem se postila trikrat:

– 60 dni s sadno-zelenjavnimi sokovi

– 42 dni s sadno-zelenjavnimi sokovi

– 42 dni deloma po Breussu (začetek) in deloma s sadno-zelenjavnimi sokovi

Odločitev za post

Za prvi post sem se odločila po prvi kemoterapiji, ker sem imela občutek, da imam telo popolnoma zapackano s kemijo in razpadlimi delčki celic.... Nisem si delala utvar, da bom ozdravela, čeprav je bila tudi to moja želja. Primarno mi je bilo, da telo očistim – pa ne samo ostankov KT ampak tudi vsega drugega, kar sem v življenju natlačila vase 

Ker sem zelo ješče sorte in že celo življenje hujšam - težko se odpovem prehrani – si nisem zastavila prav nobenega cilja v številu dni posta. »Kolikor bom zdržala, bom« sem si rekla in to je bila izgleda ena mojih najboljših odločitev. Nobene prisile, nobenih norm....

Šla sem na predavanje g.Videnška in poslušala pričevanja članov društva Preporod. Prav to društvo veliko predava o postu in na njihovem predavanju sem se največ naučila o pravilnem postenju. Prebrala sem njihovo brošuro iz leta 1999, januar/februar z naslovom Post vam lahko reši življenje, pa eno najbolj uporabnih in konkretnih knjig: Paavo O.Airola/Post ob sokovih in knjižico Doktor sonce/Pot prečiščevanja .

V skupini, kamor sem takrat hodila, se je postilo kar nekaj njenih članov in videla sem njihove res dobre izkušnje – verjetno me je tudi to opogumilo in potegnilo v post.

Kupila sem si klizmo (klistir), strgalo za jezik, sokovnik (Braun) - ožemalnik citrusov sem že imela... in to je bilo nekako vse za začetek... Šla sem tudi k moji splošni zdravnici, ji povedala kaj nameravam in tudi, da ne želim od nje privolitve ali odvrnitve – da sem pač tako sklenila in da ne polagam v zvezi s postom na njo nobene odgovornosti, da pa naj mi stoji ob strani, če jo bom potrebovala.

No, nisem je – ves čas svojega posta sem bila tako vredu, da sem čisto pozabila nanjo...  Tudi si nisem kontrolirala ničesar.... ker sem se počutila vsak dan bolje, nisem čutila te potrebe...

Mislim, da je bila moja psihična pripravljenost ena najpomembnejših faktorjev pri vsem skupaj. Točno sem vedela kaj delam, kako bom to storila (da bo varno in vredu) in kakšen je moj cilj.

Predpriprave

Dober teden pred postom sem začela ukinjati vsak dan določeno vrsto hrane, tako da sem jedla v nedeljo (post sem začela jasno v ponedeljek – kot poprej vsako moje hujšanje – že moč navade) že samo nezabeljeno solato in malo sadja.

Najprej sem »izklopila« meso in mesne izdelke, nato mleko, jajca, sir in vse mlečne izdelke, nato kavo, sladkor, močnejše začimbe.... ndalje maščobe, pa moko in močnate izdelke.... skratka po malem vse, tako da sem bila že kar dobro pripravljena do zuačetka posta in sem vanj zdrsnila popolnoma brez problema..... Nobene reakcije, nobene prelomnice, nobene pretirane lakote....