Klistir

Čiščenjke črevesja je vsaj po mnenju večine strokovnjakov med postom nujno. Slišala sem za primere, ko so se ljudje skoraj zastrupili, ko se med postom niso klistirali. Počutili so se slabi, bili so šibki – zastrupljeni. Telo namreč večino strupov izloča skozi črevesje, ker pa trde hrane ne uživamo, se je ne nabere dovolj, da bi normalno odvajali blato.

Do klistirja imajo ljudje zelo različen odnos. Nekateri (tudi strokovnjaki) trdijo, da je nepotreben., spet drugi pretiravajo v drugo skrajnost in si klistir delajo skorajda vsak dan, tudi če niso na postu.. Potem je tu še hidrokolonoterapija....

Jaz se posta brez klistirja ne bi upala delat, resnično ne. Na hidrokolonoterapijo sem šla pred zadnjim postom, da bi si pred postom očistila črevo.... pa ni šlo nič posebnega od mene... in ne grem več, se mi ne zdi potrebno.

Prvi klistir sem opravila v nedeljo pred postom zvečer, drugega zjutraj pred postom v ponedeljek in potem vsako jutro. Ves čas posta sem izločala nekakšno goščo, ni pa bilo nič pretresljivega v smislu starih strjenih ostankov iz črevesja... Res pa je, da sem imela vedno redno prebavo brz zastojev... Raje dvakrat na dan kot nobenkrat....

Klistirala sem se z mlačno vodo brez dodatkov. Natočila sem polno vrečko in jo obesila na kljuko, ki jo imamo na vratih kopalnice za kopalne plašče ali brisače – v višini kakih 180 cm... primerna višinska razlika namreč pospeši iztok vode iz vrečke. Na tla pod vrata sem si postlala brisačo, pa na kolena na vse štiri, sproščen in mehak trebuh ... in voda je hitro stekla. Brez bolečin in problemov. Ko je steklo (cela vrečka) nisem imela časa zadrževati vode in se obračati na vse strani, kaj šele masirati, kot nekateri priporočajo... odšibala sem na WC, kjer se voda opravila svoje. Vse skupaj je bilo končano v največ 10 minutah. Brez problema.

Na morju, v campu z javnimi Wc-ji, sem se znašla po svoje .. na ventil od kotlička, kjer priteče iz zidu voda vanj, sem obesila vrečko, sama pa sem na vse štiri pokleknila na pokrito školjko od stranišča. Pa je tudi šlo (in nisem ravno suhe sorte). Treba se je samo malo znajti.

Po končanem postu sem se klistirala še par dni, potem pa mi je dokaj hitro začela delovati moja peristaltika. Strah, da se črevo poleni zaradi klistirja je odveč. Meni se pri vseh postih ni. Prijateljica, ki je ravno tako delala post, pa je zelo »zaprte« sorte, je dobila po postu in klistirjih celo redno prebavo. Morda tudi zato, ker je črevo s klistirjem navadila na redno dnevno odvajanje vedno ob istem času.

Osebna higiena

Telo med postom izloča strupe skozi črevo, kožo, močno pa tudi v obliki sluzi skozi usta (jezik), pljuča, nožnico.... Zato je redna in natančna osebna higiena nujna.

Za jezik sem si nabavila strgalo in si ga ostrgala po vsakem umivanju zob. Občutek čistega jezika je tako prijeten, da to počnem še danes, še posebej če imam obložen jezik (čiščenje po kaki nepšrimerni hrani – predvsem mlečni, siru in podobnem.... ali pri kaki infekciji).

Pred leti sem strgalo iskala in dobila le v »alternativni« trgovini, danes pa ga lahko kupite v vsaki trgovini s higienskimi pripomočki. Odlično je recimo strgalo od Curaprox-a, prodajajo ga v Sanolaborju, Mullerju in še kje....

Koža – ob tuširanju je dobro uporabiti kako bolj grobo rokavico, da bolj očisti kožo in pore...

Ob postu naj bi se očistili tudi kemije – čistilna sredstva naj bodo naravna, deodorantov nič ali pa naravni kristal...

V glavnem ni posebne krize z vonjem telesa, kot nekateri pravijo... vsaj jaz je nisem imela...

Kilogrami in lakota

Kilogrami kopnijo kot za stavo in vedno bom trdila, da bi bila to najenostavnejša shujševalna kura. Lakote po dveh, treh dneh enostavno ni več. Telo se prilagodi, preklopi na presnovo »samega sebe« - rečeno precej laično in inzulin, sladkor v krvi in podobni heci ne nagajajo več... Tako sem svoj post kar podaljševala... pa 10 dni... no, naj bo 20... če sem že toliko, bom pa en mesec..... pa dajmo 42 dni, kot je »tavelik post«.... če sem že toliko, pa naj bo dva meseca..... in je ratalo 60 dni. Brez lakote, brez slabosti, z veliko energije....

Doma sem kuhala družini nove in eksotične reči, same dobrote, kot bi hotela nadoknaditi to, da ne jem... Pravzaprav sem imela, ko sem vdihnila vonj hrane, občutek, da jo jem in da v sebi čutim to hrano. In to me je popolnoma zadovoljilo. Neverjetno, kako sem dobro kuhala ne da bi poskusila kaj kuham – vse je bilo baje pravilno začinjeno.... Doma so me kregali, naj že neham s postom, ker jih bom s takšnim kuhanjem zredila .... Torej skrb za družino ni opvira za post.

Tudi če sem šla v družbo, v restavracijo z drugimi, mi ni bil problem nič jesti. Bolj so imeli probleme z mano drugi, ker jim je bilo nelagodno jesti pred mano – so mislili, da trpim... 

Ja, kile.... shujšala sem 27 kil. Taprvič in po kake 25 kil drege dvakrat. Moram povedat, da po tem še vedno nisem bila res suha in da bi se lahko postila še najmanj 30 dni.... To je bilo po eni strani prednost, po drugi pa imam občutek, da post ni dosegel svojega namena v zvezi z »zažrtjem« bolezni in vse packarije v meni.

Ker sem kasneje po postu sčasoma jedla vedno več reči, semse seveda zredila nazaj... v glavnem so bile najbrž tudi izničene koristi posta – no vse ravno ne, saj nsem jedla več vseh škodljivih reči kot prej...

Še vedno ne morem biti brez mesa, pa čeprav ga jem izredno malo... Še manj si predstavljam, da bi bila presanojedec..... Bom, če me bo res življenje prisililo v to... Preveč ljudi sem videla, ki so ozdraveli in ki jim je vse dobroi kljub temu, da jedo (skoraj) vse.