Rachel Naomi Remen: Blagoslovi starega očeta
NEkaj utrinkov, ki so se me dotaknili iz te knjige:
Skladnost.
Mnogi ljudje vsak dan žrtvujejo integriteto za koristnost. Ne govorijo resnice, ker se bojijo zavrnitve ali kake druge izgube, ali ker živijo in delajo med ljudmi, ki so drugače gledali na življenje. Da bi preživeli in ohranili nespremenjeno stanje, so postali nevidni. Toda, ko ne živimo v skladu s seboj, začne nekaj v nas razpadati. Mogoče res preživimo, toda nikoli ne bomo celoviti ali popolnoma živi.
Nove oči.
Življenje večina med nami je veliko pomembnejše kot se zavedamo. Odkritje smisla največkrat pomeni, da na novo vidimo znane stvari in ne da se jih drugače lotevamo. Ko gledamo z novimi očmi, lahko povsem nepričakovano odkrijemo nesluten blagoslov v delu, ki ga že dolgo opravljamo.
Modrost.
V vsakem človeku je kotiček, ki lahko zasveti. Take nas je napravil Bog. Ko bog reče: Bodi svetloba, govori vsakemu od nas. Govori nam, kaj je mogoče, kako se lahko odločimo živeti. Toda ena sveča ne more pregnati teme. Bog nam ni dal le možnosti da zasvetimo, lahko tudi prižigamo in krepimo svetlobo v drugih in jo predajamo naprej. Tisti notranji kotiček, ki lahko zasveti, pogosto odkrijemo šele potem, ko se stemni. Včasih se le v temi zavemo njegove vrednosti. Toda v vsakem JE kotiček, ki lahko sveti.
Najti moč, najti zavetje.
Mogoče je prva naloga vsakogar, ki upa da bo kako spremenil svet, najti pravo zaščito. Globoka skrb nas dela ranljive. Nemogoče je spreminjati, ne da bi se izpostavili in vpletli, ne da bi tvegali in delovali in doživljali kritiko. Kdor želi spreminjati, se pogosto sreča z razočaranji, izgubami, celo s porogom. ČE živite pred svojim časom, doživljate tako posmeh kot odobravanje. In prispeti prvi je ponavadi sramotno. Vendar ne smemo pustiti, da bi se zaščita vrinila pred smoter. Prava zaščita je nekje znotraj nas, ne pa nekje med nami in svetom, je PROSTOR MOČI IN ZAVETJA, in NE SKRIVALIŠČE.
Srečevališče.
Razočaranje in izguba sta del vsakega življenja. Največkrat ju zmoremo pustiti za seboj in živeti naprej. Toda vsega ne moremo pustiti za seboj. Nekatere stvari so prevelike in pregloboke, in če bi jih preprosto pustili za seboj, bi se morali odreči tudi pomembnih delov sebe. TO so deli, v katerih požene modrost. Požene s trpljenjem, ki se mu ne moremo izogniti ali ga razumsko utemeljiti ali pustiti za seboj. Požene s spoznanjem, da je izguba postala del nas, in je tako globoko spremenila naše življenje, da ne moremo več živeti, kot smo doslej. Nekaj v nas zmore povezovati trpljenje v modrost. Najprej občutimo vse. Nato drugo za drugim odpuščamo jezo, krivico, krivdo in nazadnje še bolečino, dokler nam ne ostaneta le globlji občutek vrednosti življenja in večja zmožnost da ga živimo.
Prava zaščita.
Pred izgubo se ne moremo zaščititi. Nobena strategija, ki se je poslužimo, da bi se izognili občutku izgube ne vodi k celjenju. Zanikanje, racionaliziranje, nadomestitev, ogibanje sicer otopijo bolečino, vendar nas bistveno bolj ranijo. Izgubo lahko zacelimo z žalovanjem. Če se ne bomo naučili žalovati, bomo živeli odmaknjeno, da bi se zavarovali pred bolečino. Žalovanje sodi med osnovne življenjske veščine.
SE NADALJUJE
Lep dan
Alenka
1 komentar
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.