Ljubezen ne izbira časa,

ne briga jo in nič ne vpraša,

zgodi se in odkrije

v vsaki duši;

včasih..., vedno...?

malce poezije.

Ubija želje zdrave,

razum uniči,

zmede misli prave,

a vendar daje smisel in obliko

in včasih..., vedno...?

radostnega življenja sliko.

Imeti, dati in jemati,

živeti, uživati, želeti;

lasti si celega človeka,

določa ritem in način življenja

in dela;včasih..., vedno...?

iz ljudi otroke, polne hrepenenja...

Te veže, hkrati osvobaja,

ponuja komične rešitve,

te najde sredi zime in poletja,

hladi te, greje

in; včasih..., vedno...?

ne postavlja meje.

Si vedela, da kar zgodi se,

nekoč bilo je doživeto,

da smo del načrta

navihane in mične dame,

ki z nami; včasih..., vedno...?

igra se, uprizarja naše drame.

Mogoče duša je prevzeta

od gibanja, občutenja, naslade,

ko neprestano je zadeta

od droge trde s sladko bolečino,

a vendar; včasih..., vedno...?

občuti strah in upanja praznino.

Na koncu ne ostane drugo,

spomin na dneve, preživete v raju,

trenutke sreče, radosti, trpljenja

ki veže dva, a ko vse mine;

včasih..., vedno...?

ostanejo prevzetega trenutka rime.