Srcne zelje

Kako reči strahu stop in zaživeti sproščeno?

Simona Vidmar

 

(iz www.mojuspeh.com)

 

1. Igrajte se samega sebe!

 

Na seminarjih in delavnicah udeležence pogosto povabim, naj si v tednu izberejo dan »S« (S – SEM: kar pomeni, da živim to, kar v resnici sem) in se v njem vseh štiriindvajset ur igrajo »samega sebe«. Nadvse si namreč želim, da bi se ljudje prenehali skrivati za maskami in igrati vloge, ki jih od njih pričakuje in zahteva okolica. Da se ne bi trudili ustreči drugim, ampak sebi. Da jim ne bi bilo mar, kaj si o njih mislijo. Da pa nam to lahko uspe, se ne smemo jemati tako hudo resno. Kar ozrite se malce naokoli: zagledali boste nešteto mrkih, »zrelih« in »odraslih« obrazov. Zastrašujoč pogled! Človeka kar zazebe v srce. Nekoč mi je ob enem takšnih trenutkov iz duše privrel naslednji utrinek:

 

 

Ko ne vem več

ne kam ne kako,

sežem tja dol k sebi

in si pobožam srce,

da

ostane

toplo.

In preživim.

 

Ljudem morate biti pripravljeni v celoti zrušiti predstave, ki so si jih o vas izbrali. Prav tako morate v celoti zrušiti predstave, ki jih imate o sebi vi sami. Nadvse pomembno je, da se zopet najdete. Da si upate preprosto »biti«. Biti pravi, resnični.

Kako se človek lahko »igra samega sebe«?

Prvi korak, ki vam ga priporočam je, da si v izbranem dnevu S pozorno prisluhnete, nato pa, kar slišite, naredite. Če je potrebno (zaradi naših mnogih ujetosti v miselne vzorce najbrž bo), dosledno uporabite načelo kontrole pravilnega vedenja, o katerem bom v naslednjih prispevkih še podrobneje govorila. Torej: če si zaželite obiskati prijatelja, ga obiščite! Če ste utrujeni, si vzemite čas zase in si odpočijte! Če do partnerja čutite ljubečo naklonjenost, mu jo izkažite (bodite domiselni)! Če čutite, da je danes pravi dan, da sodelavcu poveste, kar mu gre, mu povejte! Če vas zebe, se oblecite! Če vas je ob misli na šefa strah, si recite ljubeči da in kljub strahu pojdite v »ogenj«! Če vas tašča spravlja ob pamet, ji mirno, odločno in prijazno povejte, kar vam leži na duši in potem se tiho vrnite k svojemu delu ... Če se vam zdi nekaj »noro«, obenem pa čutite, da je prav, ne pomišljajte in ne bodite ponosni, naredite to! Nikar se ne jemljite preresno. Naj vas ne skrbi, kaj si o vas mislijo drugi (res tako zelo spoštujete osebno držo in način življenja ljudi, ki vas kritizirajo, da boste predano dovolili, da imajo v oblasti vaša čustva?). Ne uklonite se nobenemu občutju strahu. Recite stop! manipulaciji, ki jo zaznate. Bodite svoji, igrivi in ustvarjalni. Bodite resnični, PRAVI ...

 

O tem, kaj pomeni biti resničen, čudovito pripoveduje Margery Williams v svojem Žametnem zajčku:

 

»Kaj pomeni pravi?« je vprašal zajček nekega dne, ko so drug ob drugem ležali na tleh poleg stajice, preden je prišla Nana pospravit sobo. »Ali to pomeni, da imaš v trebuhu nekaj, kar brni in štrleč ročaj?« »Pravi ne pomeni, kako si narejen,« je rekel usnjeni Konjiček. »To je nekaj, kar se ti zgodi. Ko te ima otrok dolgo dolgo rad, ne samo, da se igra s teboj, ampak te ima prav zares rad, potem postaneš Pravi ...« To se ne zgodi kar naenkrat,« je rekel usnjeni Konjiček. »Da postaneš Pravi, je potrebno veliko časa. Prav zato se to ne dogaja pogosto ljudem, ki se hitro zlomijo ali imajo ostre robove ali takim, na katere je treba skrbno paziti. Na splošno ti tedaj, ko postaneš Pravi od ljubkovanja odpade skoraj vsa dlaka, izpadejo ti oči, postaneš mlahav in zelo oguljen. Toda vse to ni prav nič važno, kajti ko postaneš Pravi, potem ne moreš biti grd, razen za ljudi, ki ne razumejo.«

 

Na kratko:

 

1. Zrušite ljudem predstave, ki jih imajo o vas

2. Zrušite predstave, ki jih imate o samem sebi

3. Naj vam ne bo mar, kaj si o vas mislijo

4. Če hočete postati Pravi, se izpostavite

5. Raziskujte se, bodite svoji, igrivi in ustvarjalni

6. Recite stop! strahu in manipulaciji

7. Poiščite svoj notranji glas, negujte ga in mu sledite

 

Veselo na delo!

 

a) V tednu, ki je pred vami, si izberite dan »S« in se v njem vseh štiriindvajset ur igrajte »sebe«. (Tiste drznejše pa vabim kar k »tednu S«). Preden se odpravite k večernemu počitku, si pripravite pet bonusov »S«. Kaj to pomeni? Vsak od teh bonusov predstavlja vašo pravo naravo, vaše najiskrenejše želje in občutja. Bonus »S« pomeni izbrati in živeti tisto, kar v resnici si in kar čutiš za pravilno. Delajte, kar vas veseli! Kljub strahu delujte! Recite stop manipulaciji! Če naletite na konflikt, ne sodelujte! Če prileti na vas kakšna »bomba«, se obvladajte in ne udarite nazaj, temveč se vljudno in odločno postavite zase. Nikomur ne dovolite, da upravlja z vašimi čustvi. Bodite svoji, bodite vi!Vaša naloga je, da skušate skozi ves dan obdržati vseh pet bonusov »S«. Se pravi: imate pet lističev, na katerih je naslikan simbol S. Za vsak »spodrsljaj« en bonus izgubite. Zmagajte zase!

Ob koncu dneva naredite refleksijo. Če vam je uspelo obdržati vseh pet bonusov, vam iskreno čestitam: bravo! Pogumno v naslednji dan! Kmalu boste spoznali, da je ta pot edina, ki vam lahko prinese notranji mir, srečo in uspeh. V primeru, da vam vseh bonusov ni uspelo ohraniti, bo svet še vedno stal. Stopili ste v akcijo in s tem že naredili premik. Stopili ste iz statusa quo. Čestitajte si za vsako drobno zmago, ki vam je uspela. Nato si zabeležite, pri čem vam je ta dan spodletelo in premislite, zakaj ... Kako bi morali ravnati v prihodnje, da bi bonus S v enaki situaciji obdržali? Vabim vas, da se potrudite in naslednji dan svoj načrt dosledno izpeljete.

c) Pomembno opozorilo: ko opazite, da gredo stvari na bolje, se nikar ne polenite. Zelo pomembno je, da sredi poti ne odnehate, sicer vas ljudje okoli vas ne bodo jemali resno. Kar pogumno novemu »S-dnevu« naproti! Zmago je treba speljati do konca, samo polovičen uspeh se zelo rad spremeni v poraz.

 

2. Kljub občutju strahu aktivno delujte!

 

Prav vsi poznamo občutje strahu. Če dobro premislite, boste ugotovili, da se za vsakim občutjem stiske ali skrbi skriva dvom, ki ni nič drugega kot strah. Ali obstaja kakšen človek, ki ga nikoli ne skrbi in ki življenju 100-odstotno zaupa? Prosim, pripeljite mi ga ...

Sama sem se pred leti odločila (in odločam se vsak dan znova), da se preneham obremenjevati s svojimi strahovi in da se z njimi nekako naučim zaživeti. Vas zanima, kaj se je zgodilo? Prejela sem čudovito darilo: večina strahov je čudežno izginila. Ne znam vam povedati, kako čudovit je ta občutek tople notranje spokojnosti. Kot da bi te ves čas malce »luna nosila« ... kot bi bil duh vseskozi v drži rahle odmaknjenosti ... nepopisno lepo!

 

 

A to je bila nagrada, ki jo je prineslo trdo delo ali rečeno pravilneje: trdna odločitev in osebno načelo »pravilnega ravnanja«. Če bi vedela, da lahko na ta način strahovi tudi izginejo, bi se svoje pustolovščine lotila že veliko prej. No, pa pojdimo lepo korak za korakom.

Ko imamo enkrat izkustvo hude nemoči, dvoma in strahu in seveda posledično s tem povezanih bolečih negativnih izkušenj, se nam v naši glavi izidna logika življenja avtomatsko naravna na neuspeh. Temu je treba napraviti konec! Če bomo v svoj center podzavesti ves čas pošiljali afirmacijo »minus«, si v svojih življenjskih rezultatih ne moremo obetati plusov. Torej moramo naši podzavesti, ne glede na svoje dosedanje minus-izkušnje, poslati signal, ki kaže na zaupanje. Najti moramo primeren način in ji dopovedati, da verjamemo v pluse. Da vidimo, namesto pol praznega kozarca, polovico, ki je polna! Optimizma in zaupanja se je mogoče naučiti, verjemite. Sicer pa vas prijazno vabim »na noge« in vam predlagam, da to, kar tolikokrat slišite, sami preizkusite! To je prava pustolovščina, zato ne odlašajte in čim prej prebudite svojo otroško igrivost. Veste, obstaja ključna razlika med otročjostjo in otroškostjo: biti otročji pomeni - biti nezrel, biti otroški pa pomeni biti pristen, preprost, igriv in predvsem – v osebnem jedru zdrav. Zato nehajmo vsi skupaj biti tako hudo resni in postanimo že zreli!

 

Tolikokrat je slišati: »Ko bodo okoliščine primernejše in me ne bo več tako strah, bom ...«. Ne zanašajte se na primerne okoliščine in primeren čas, danes se živi! Kdo vam lahko zagotovi, da bo jutri vaše srce še vedno bilo? Že jutri je lahko za tisoče vaših neuresničenih želja za vedno prepozno. Čudno se mi zdi, kako da se ljudje bolj ne zavedajo, da so sokreatorji okoliščin in situacij v katerih se nahajajo. Večina ljudi je pasivnih opazovalcev, ki v svojem življenju čakajo na »ugoden trenutek«. Tudi in predvsem od nas je odvisno, kako ugoden bo nek trenutek. Se vam ne zdi, da tudi kot pasivni opazovalci oddajamo signale in sprožamo določene reakcije? Nedelovanje nikoli ni »popolna zamrznitev«, vedno je neke vrste akcija, ki ponavadi ne prinese rezultatov, kakršne bi si želeli.

 

Zavedati se morate, da ni toliko pomembno ali vas je strah ali ne. Zakaj nekatere ljudi enaka situacija »ubije«, druge pa povzdigne v zmagovalce? Zaradi odnosa – različnega odnosa do strahu. Karkoli čutite, da morate storiti, storite, ne odlašajte. Ne obremenjujte se že vnaprej s končnim izidom (saj vendar ni vse v »naših rokah«). Če boste delovali in se skozi akcijo naučili pravilnega ravnanja, vam uspeh ne more uiti.

 

»Ste že ugotovili, da imate prav vse, kar imajo največji možje: dve roki, dve nogi, dvoje oči in možgane, ki jih lahko uporabljate. S to opremo so vsi začeli z dna in si rekli: »Uspelo nam bo!« Poglejte jih, modre in velike ... jedo z navadnih krožnikov, uporabljajo podobne vilice in nože, s podobnimi vezalkami si zavezujejo čevlje ...« pravi Edgar Guest.

Dana vam je vsa oprema, ki jo na poti skozi življenje potrebujete. Kaj boste naredili iz sebe, je odvisno od vaših odločitev. Kaj zato, če vas je strah - ne izgovarjajte se in kljub strahu delujte!

 

Na kratko:

1. Ne čakajte na »ugoden trenutek«, delujte in ga ustvarite ugodnega

2. Nedelovanje nikoli ni »popolna zamrznitev«, največkrat je minus-akcija

3. Zavestno iščite priložnosti za odložitve in rast

4. Kljub temu, da vas je strah, delujte

5. Verjemite v pluse

 

Veselo na delo!

a) Pojdite v tišino ... Raziščite strahove, ki jih nosite v sebi. S posebno pozornostjo se ustavite pri vsakem od njih. Pred oči si prikličite situacije, v katerih čutite stisko, utesnjenost, negotovost, strah. Strahove si zabeležite na list papirja. Nato se vsak dan odločite za konkretno akcijo in ta strah premagujte, pojdite naravnost v »ogenj«!. (Ob priložnosti vam bom opisala, kako se je taka prva »vroča« akcija začela pri meni). Vabim vas, da si že danes poklonite ta dar in končno nekaj naredite zase. Tudi svoje srce moramo znati kdaj pobožati, mar ne? Zato: kotalite se in se brusite, vzemite vajeti v svoje roke in ustvarjajte vedno nove priložnosti za svojo rast!

Pomislite, česa niste nikoli naredili, čeprav ste si to vedno želeli? Zabeležite si to na papir in želje ozavestite. Potem si zavihajte rokave, raziščite teren in v naslednjih 48 urah naredite nekaj za uresničitev svoje prve želje. Nikar se ne izmotavajte, nikar ne iščite izgovorov, nekaj se prav gotovo da narediti! Ko vam uspe uresničiti prvo od svojih želja, vzemite list in jo prečrtajte. Nato se čim prej lotite naslednje! Ne pozabite se za vsako zmago posebej tudi nagraditi (vroča kopel, kakšna dobra kino predstava, slovesen zajtrk ali kosilo ... kaj vas osreči, to veste vi).

c) Vaja za zdrav – optimističen pogled na življenje: Naslednjih štirinajst dni si vsako jutro na glas preberite naslednji odstavek: »Nima smisla poslušati,« je rekla Alice v knjigi Skozi zrcalo, in se zasmejala, »nemogočim stvarem ne moremo verjeti!«. »Drznila bi si reči, da nisi veliko vadila,« je dejala Kraljica. »Ko sem bila tvojih let, sem to vedno počela pol ure na dan. In včasih ... sem verjela kar šestim stvarem že pred zajtrkom!«

 

Da bi kljub strahu delovali in iz sebe in drugih izvabljali tiste najlepše melodije, to vam želim!

 

Simona vidmar

 

srecaje@volja.net

 

P.S. Če vas je moj prispevek spodbudil k akciji, bom vesela, če mi posredujete kakšno svojo izkušnjo ali miselni utrinek. Sreča je!

 

iz: http://www.mojuspeh.com

Ahamkara Mudra za samozavest. Za preprečevanje strahu in plašnosti.

 

http://www.eclecticenergies.com/mudras/images/ahamkara.jpg

 

vir: http://www.eclecticenergies.com/mudras/mudra.php?num=26

Očitno nisem človek, ki bi lahko delovala po nekakšnih planih. Saj taki teksti in nasveti v meni pustijo sled, vendar nisem navajena discipline. Vseno pa delujem in se soočam s svojimi strahovi. Tudi kadar ne želim ... me prisili življenje.

Živjo,

tudi moj največji sovražnik je strah, ki ga znova in znova spuščam v svoje življenje...škoda, da se tako kaznujem

Čau Pinka!

 

Zajebana stvar so tile strahci, sploh kadar ne veš, česa te je sploh strah. Meni se je zgodilo parkrat v zadnjem času, da sem na suho doživela totalno paranojo, pa sploh ne vem pred čem. Ampak bilo je tako intenzivno, da nisem mogla bit na odprtem prostoru pri miru in nisem prenesla prisotnosti drugih ljudi. Želela sem se zviti v gubo in tako ždeti do konca ... Zgledalo je, kot da postajam nora, da je konec z mano, da me ne bo nazaj na to stran. v glavi sem imela že vse mogoče zgodbe: da se mi meša in da moram reči mami, naj mi obljubi, da ne bo pustila, da me dajo na kakšna pomirjevala in take .... potem sem zbrala pogum in povedala najbližjim o teh paranojah ... takoj je bilo boljše. Včasih me še hoče zagrabit, tako na suho, ampak zaenkrat še ni bilo take panike, da ne bi mogla funkcionirat. Drugače pa me je strah ful enih novih stvari, pa ljudi, če bom zmogla, če sem dovolj dobra ... bla, bla, bla, .... ti strahovi sploh nimajo nobene veze z realnostjo.

 

Začela pa sem strah sprejemati, kot svojega učitelja. Poskušam se soočati z njim. Vedno večkrat si rečem: "ok, strah me je, ampak kljub temu, se bom soočila s situacijo." In gre ... strah se stopnjuje, kolikor bližje je situacija. Ampak, ko se odločim, tudi delujem. Poskušam sprejeti, da strah me pač je. V tem trenutku. To pa še ne pomeni, da ne morem storiti, česar se bojim, ali biti na nekem mestu ali ... neskončen seznam strahov. Ampak kljub temu živim. In postajam iz dneva v dan bolj jaz.

 

Hvala, ker si se oglasila.

Vse dobro in veliko poguma ti želim.

 

Urša

Ja najbolj je zanimivo to, da je to samo realnost vsakega posameznika. In če sem si jz v glavo priklicala najslabši možni scenariji o sebi in svojih sposobnostih, ni čudno, da potem ohromim, ko je potrebno kaj naresti. Pa sej sem tudi jaz aktivna in živim življenje ampak se mi zdi, da bi ga lahko še dosti bolje izkoristila, če bi se znebila svojih fobij in bi začela verjeti vase.

Dostikrat se vprašam, česa me je sploh strah? pa večinoma ne najdem odgovora...

Jz mislim, da imam neko socialno fobijo, ko na trenutke sploh ne morem biti med ljudmi...takrat me začne kar dušiti oz. postanem zelo živčna...

tudi pri meni je neskončen seznam strahov vendar se poskušam z njimi soočiti vsak dana...ja strah je tudi moj učitelj

Pinka, ko tole berem čutim podobno energijo, kot jo imam sama ... podobne frustracije morda.

Pred kratkim mi je prijatelj pisal: DOBRA SI IN MOČNA IN ČAS JE, DA SE ZAČNEŠ TEGA ZAVEDATI. In občutek imam, da bi bile te besede lahko namenjene tudi tebi.

 

Vse dobro.

Hvala Kukica...lepe besede vendar mi je zadnje čase težko priti do živega...sem že marsikaj prebrala in delala vendar mi do sedaj uspelo strahu zmanjšat...le povečat...vendar ne bom obupala...

 

Vse dobro tudi tebi

Pinka, mogoče bi se obrnila na Nosoroga, oz. prebrala njegovo knjigo. men je delavnica pri njemu ful pomagala

vso ljubezen v lajfu vama želim

Ksenia katero njegovo knjigo pa, ker nekaj sem jih že.

Hvala.

tanovo

Hoj. Zoprna stvar ta strah brez očitnega razloga. Sama se z njim spoprijemam že kar nekaj let. Problem je v tem, da noben nasvet, razna začasna pomagala resnično ne zaležejo, saj se le-ta nenehno vrača,... pa še veš ne kdaj bo prišel. Enostavno si prisiljen raziskovati na lastno pest, z vsemi stranpotmi in zoprnimi epizodami. Meni se je to pričelo dogajati čisto iznenada, brez predhodnega opozorila, vsaj ne takega, ki bi ga lahko zavestno prepoznala. Sedim en večer pred tevejčkom, jem večerjo in.... BUUUUM! Nekaj tako silnega in grozljivega nisem do takrat še nikoli izkusila. Potem sem se za pol leta skoraj popolnoma izolirala. Nobenega družabnega življenja, nobenih ambicij, želja, samo ena velika groza. Sem se zredila za dobrih deset kil in postarala za dobrih dvajset let. Cmok v grlu, tak, ki vztraja 24 ur na dan ni in ni hotel stran, vse se mi je zdelo neresnično in strašljivo. Za besede, kot so bog, hudič ali karkoli kar bi presegalo čisto konkretno oprijemljivo eksistenco sploh slišati nisem smela. Strah me je bilo predvsem nekakšne večnosti, da ni zapika, konca, da bom za vedno tu, tudi po smrti, in da pravzaprav niti ne vem, kaj bo po smrti. Skratka, absolutno nezaupanje do obstoja, življenja nasploh. Da bi koga prosila za pomoč ni prišlo v poštev. Malo (ali veliko) je bil v igri moj ego, vedno se mi je zdelo, da jaz pa ja vse zmorem. Da bi vzela kakšno tableto tudi ni bila alternativa, saj me je bilo strah vsega tistega, kar bi po moji oceni lahko prispevalo k izgubi samokontrole.... in tako sem ždela pol leta. Potem je zadeva začela popuščati do te mere, da sem lahko vsaj približno pričela trezno razmišljati in sem se lotila raziskovanja. Predvsem sem prebirala kup neke različne literature in počasi sestavljala mozaik. Takrat sem pravzaprav ogromno odkrila o sebi in o svetu. Istočasno pa so z mene začele odpadati neke lažne samopodobe in pričakovanja. Kar je bistveno, pa je to, da sem zopet postala bolj sočutna, ne več tako arogantna in cinična. Enostavno, ko si sam šibek, vedno bolj in bolj razumeš tudi šibkost drugih in tako težje obsojaš. In to je prava moč. Torej, strah ima do neke mere zelo pozitivne učinke. Prispeva k samotransformaciji. Ni pa lahko. Jaz si še vedno želim, da bi šlo brez njega, da bi obstajala kakšna bolj udobna rešitev. Da ne bo pomote, spremembe na bolje se niso zgodile čez noč. Zadeva je še vedno tu, strah še vedno gloda ampak ni več tak, da bi mi totalno spodmaknil tla pod nogami. Problem je v tem, da nikoli resnično ne veš, ali si na pravi poti. Včasih se mi zdi, da bi lahko napade panike popolnoma izbrisala, če bi bolj hitro in drugače odreagirala, tako pa so se nekako stopili z mojim značajem in postalli del mojega karakterja. Po drugi strani pa obstaja nek del karme, ki ga enostavno moraš utrpeti in da tu nimaš kaj veliko postoriti, saj si glavnino naredil že v prejšnjem življenju, he, he. Kaj pa vem, zadnje čase prebiram Marjana Ogorevca in se mi zdi, zanimiv. Ozaveščanje vzrokov za razna trpljenja in ne odpravljanje simptomov. Je pa res, da vsega sam ne moreš ozavestiti, čeprav se ti zdi, da lahko. Človek je zelo pretkano bitje, predvsem rad vrže na finto samega sebe. Ravnovesje med samozavestjo in skromnostjo, ki stoji na pravih temeljih je resnična umetnost. Predvsem se moraš imeti rada, rada in še enkrat rada. Meni to predstavlja enega od večjih problemov, ki se včasih menifestira v pretirani sebičnosti ali pa v občutku, da si en navaden drekec pekec. Iz takšnih nihanj pa človek rad postori kakšno neumnost. Ampak, kot pravijo: ZA BOJEVNIKE NI MIRU!

Dobro si to povedala...sploh to nazadnje...za bojevnike ni miru...se mi zdi, da se že celo življenje bojujem vendar ne vem točno zakaj...mogoče zaradi ponosa....da dokažem drugim, da sem NEKDO, ker sama sebi ne verjamem, da sem....če me štekaš...bi pa želela biti sama zase NEKDO...

Najhujše drekce pekce se mi pa zdi, da večina ljudi dan danes okuša v službi potem pa to prenašajo še domov...žalostno vendar resnično...

RAD, RAD IN ŠE ENKRAT RAD to je tisto ja tisto kar prinaša zadovoljstvo in vero vase... imejmo se enostavno radi...