Tole pismo ti pišem, obupan sem nad samim sabo in težko prenašam bolečino, ki me razjeda od znotraj. Kamorkoli grem in karkoli počnem, vse je povezano s tabo in povsod vidim tvoj obraz. Tvoj nasmejan obraz, ker tistega zoprnega sem pozabil, kot to vedno storim, po določenem času. Ne vem, zakaj vedno potrebujem samoto, da nekako prebavim tiste boleče besede s katerimi mi jemlješ energijo, da lahko normalno delujem. Vedno si tako prekleto neposredna, direktna in presenetljiva, da pričnem resno dvomiti o svojih sposobnostih, iznajdljivosti in o življenju nasploh. Nikoli se mi ni bilo potrebno preveč trudit za to, da sem z nekom, da ga poslušam in z njim skupaj skušam delovati.

Imam te rad in imel te bom vedno, vedno boš v mojem srcu in s tabo seveda vsi tisti lepi trenutki, nasproti možnostim, ki sem jih imel, da nama bi bilo ves čas lepo. Ti si tega bila sposobna, na meni je bilo, da bi se to naučil. Ne vem, če se je sploh mogoče tega naučiti, vem pa, da mi je vedno zmanjkalo energije. Nisem slab človek, to vem. To, da sem sebičen je samo znak ali pa želja da okolici dokažem, da mi je edino važno kdo sem in ne s kom sem. Mogoče to sploh ni napačno, prej bi rekel, da s tem dokazujem da sebe poznam in si tudi toliko zaupam, da se lahko potem gibljem po tisti kritični adrenalinski meji kjer je že skrajno nevarno »zgrmeti v prepad« . To počnem, ko recimo v družbi ne gledam več na to, da sem z nekom, ampak si dovolim, da obstaja možnost da sem lahko nekoč tudi z nekom drugim. Tu se pa pojavi vprašanje koga in koliko imam nekoga sploh rad. Kdo mi je prioriteta. Istočasno se ne zavedam, ali pa se zaradi nedokončanega dogovora o skupnem življenju nočem zavedati, da te druge možnosti enostavno več ni in podzavestno pričnem graditi scenarij, ki je že v naprej obsojen na propad. Da, na propad, ker dejstvo, da nisem sposben ali bolje rečeno nimam namena tega speljat do konca, kljub vsemu, tako kot otrok, ki dela nekaj, kar mu pač trenutno ugaja. Upam, da sem z to izkušnjo, (da se umikam, in potem čakam kakšne bodo posledice) katera me je pripeljala do tako svobodne odločitve, uspel dokazat, da sem pa ipak vreden zaupanja, na katerega računam, ko sam zaupam tebi. Šele zdaj se zavedam, kaj sem sploh počel, ko sem ignoriral tvoje občutke. Gibal sem se po tisti tanki meji in izzival usodo nevedoč, da si škodujem in sebe spravljam v položaj, ki človeka poniža do te mere, da izzove v drugih očeh prezir, kar vodi pa direktno do ljubosumja. Sam sem kriv opažam, da so se stvari odvijale tako in tudi mislim, da vem zakaj. Nikoli mi ni bilo treba prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, vedno se je našel nekdo, ki jo je prevzel nase, ali sem to spretno izsilil ali pa mi je bila dana. Ne čudim se, da pravijo, da so moški veliki otroci. Treba bo iz plenic ven in začet lulat tako kot lulajo odrasli.