hja kar lep čas nisem sedela po turško z laptopom v naročju...

Res pa je, da sem dober mesec sedela po turško po osem ur na dan in vadila jogo po šest ur na dan...

Največja življenjska izkušnja je za mano...spopad s telesom, hrano, in seveda našim največjim sovražnikom in hkrati zaveznikom - egom...

Ko prideš v ašram si popolnoma sam, ne veš kaj te čaka... le to veš, da si prišel po licenco za učenje joge in, da je trda pot do tistega papirja...Moja prva kriza je bila prvi teden saj spiš pet ur na dan in telo ne zmore več in se začne upirat...veganska prehrana je le pika na i.

Ni bilo celice, ki me ne bi bolela oziroma je ne bi čutila kako presenečena je, da mora tako garati...

Ampak, ko se telo nekako navadi na ustaljen ritem se oglasi psiha oziroma mind, ki beži stran, ker se nikakor ne pusti ujeti v kalup..Miljon vprašajev zakaj je tega treba in po liniji najmanjšega odpora se začnem smiliti sama sebi... :xx!:

Najbolj zanimivo pa je, da je bila energija tako močna, da so enostavno vedeli kaj rabimo in v tistem trenutku mi je nepričakovana skodelica sladoleda prinesla srečo in pozabila sem na boleče mišice in trenutke šibkosti...

Spet nekaj dni nirvane in garanja teleščka in glej ga kdo se pojavi...Pred mano stoji nepremičen in tako samozavesten, da se kr ustrašiš tako močne enrgije...Nihče drug kot moj ego...po spoznavanju vseh kanalov energije, ki jih je v našem telesu kar 72000 in spoznavanju moči meditacije v asanah, kjer čustva kar bruhajo se kar naenkrat pojavi pred mano...brez olepšav in popravkov, v vsej svoji veličini...Sprva nisem vedela kaj naj z njjim...Sicer pa sem vedela, da sem v okolju, kjer zelo dobro vedo kaj počnejo z nami in kako se tej stvari streže...

Cel teden ustaljenega ritma filozofije, psihologije, anatomije, ayurvede in seveda dveh vadb asan na dan spet prinese nove dimenzije in spoznavanje globjega pomena življenja. In potem ugotoviš, da v vsakdan vpeljemo veliko preveč balasta s katerim popackamo karmo in posledično tudi vsakdan...vsak zakaj ima svoj zato in ko ujameš svoj mind, ga umiriš in se zaveš svoje majhnosti in veličine malenkosti kar naenkrat ego postane ukrotljiv, v bistvu prijatelj, ki ti v življenju pomaga prebroditi marsikatero prepreko...ni enostavno, ampak življenje je na tak način veliko lažje..V bistvu si danes v tej džungli prepirov, škodoželjnosti, žlehtnobe in zavisti sploh ne znam predstavljati drugačnega življenja kot pa z nekakšnim energetskim zidom, ki nas varuje pred tovrstnimi vplivi...

Tudi že omenjeni kanali energije - nadhiji, se zamašijo, če jih ne negujemo in vase spustimo le pozitivno energijo in seveda sem spada tudi zdrava prehrana..Če so zamašeni, energija ne more prosto potovati po telesu in oskrbovati teleščka s svežo pozitivno energijo...

"zdrav duh v zdravem telesu"

Veliko preveč občutkov in spoznanj v enem mesecu...mislim, da bom vse skupaj žvečila še leta in leta...Ponosna sem nase, ker danes na steni visi diploma in vem, da s tem znanjem odpiram vrata še drugim, ki se bodo odločili za življenje s svojo najboljšo prijateljico - jogo...

Diploma je le plod udomačitve ega...

ko to začutiš lahko daješ...

in ko lahko daješ..

te lahko začutijo drugi...

in ko te drugi začutijo si dosegel svoj namen...

ker gre vsak naproti svojemu egu...

shakti