Srcne zelje (PRIVATE)

hotela sem še o moji mami in o sovraštvu do nje. Preveč čutim povezanost, bolijo me roke, kol je v meni.

Moji lišaji ...

 

... v r snici sploh niso problem. So le znak, darilo življenja, vzpodbuda, da spremenim, kar je spremeniti potrebno. In kaj je potrebno spremeniti? samo eno samo samcato stvar ... čisto majhna, kot miška je. In to je MOJ ODNOS do sebe in do okolice. Bolečina in strah ne ležita zunaj mene, znotraj sta. Zunanjost je le odsev.

 

In česa se bojim? Prihodnosti, bolečine. Bojim se kaj bo z mojim očetom in zato mu raje težim in sem jezna, kot da bi se sesula pred njim in mu zaupala svoje strahove. Sploh se ni treba sesuti. Lahko sem močna, lahko sem nežna, lahko sem odločna. lahko sem gola pred njim ... moj oče je. Pač me je strah. strah me je njegove bolezni, strah me je prihajajočega poletja, strah me je ... Vendar ne morem živeti namesto njega in kdo pravi da sploh vem, kaj in kako ga bo pozdravilo? O ja, vem. Ljubezen. Edino zdravilo. Tudi edino zdravilo zame. Pa ne ljubezen od zunaj. Od znotraj. Ljubezen do moje ranjene prestrašene punčke. ta moja ljubezen do sebe, bo lahko pozdravila tudi njega. naj se zgodi karkoli, naj se odloči karkoli ....

 

Strah pred diplomo.... kaj bom potem? Šla v pisarno, bila nesrečna, zaglavila tam? Kakšen neumen strah!!! Prva stvar je, da morda dobim idealno službo. Morda bom uživala že v prvo. Druga stvar je, da lahko odneham že po mesecu, če si premislim. Moram le poskusiti in verjeti ...

 

Tretji strah ... Žiga. To ni sam samcat strahek. vezan je na očeta, na mamo, na moj odnos do partnerstva, pretekle strahove .... Marsikaj je pod preprogo. Čisto vseeno je, če bom jutri še z njim ... to bo jutri. če se zmeniva za skupno morje, pa se jaz odločim prej iti od njega ... ni problema, s tem nisem nikogar od naju zajebala. lahko pa živim najim skupni danes. In v njem uživam, kadar uživam, trpim, kadar trpim, jokam, se smejim, skačem in cepetam ... lahko le sem. Pred njim sem lahko kakršna sem. In ni nobenega problema, če slučajno kdaj zve za Sat prema, pa čeprav me je zdajle strah že zapisati to, ker se bojim, da lahko vidi. Ni nobenega problema, če ne gre z mano nikdar na Tonyja ... sploh ni nobenega problema, če se ne pogovarjava o prihodnosti.

Edino, kar je pomembno je, da sem resnična ... da se trudim biti jaz, namesto da skrivam svoje občutke.

 

samo jaz sem zdravilo zase.

 

In jaz sem. to je vse.

Ne morem Ivotu govoriti, kaj naj naredi zase. On bo to naredil kar naenkrat podtalno. Tudi jaz ne maram poslušati in kadar naredim kaj dobrega, bi najraje to skrila. Kot, ko sem mala pospravljala sobo, nisem prenesla, da potem na veliko govorijo UUUU, poglej kako je lepoooo ...

Edino, kar je pomembno je, da sem resnična ... da se trudim biti jaz, namesto da skrivam svoje občutke.

 

samo jaz sem zdravilo zase.

 

In jaz sem. to je vse.

Fajn je tole brati ... ta moj krč in strah po Kostariki. Lepo je videti danes, ko nisem več v takem krču in ko si pustim ljubiti. Dobro je, da pišem, saj tako vidim, da nič ne traja ... vse mine in danes se počutim bolje. In čeprav se bom verjetno še velikokrat ujela sama vase, se je dobro zavedati, da bo minilo.