Vsak list, ki tiho pade na tla

je potrditev minulosti zbira trenutkov

nanizanih do skrajnosti - do dejstva, da je vse minlljivo.

Brez novega začetka ni konca in brez konca ni novega začetka, saj je obstoječe izgubljajoče smernica novemu obstoječemu, ki nikoli ne neha obstajati kot tako in je le stanje različnih form, ki so spreminjajoče,

vendar v bistvu nikdar ne izgubijo prvotnega smisla,

ki je vodilo in glavna vez razvejanosti smernic, iščoč svojo svojo obliko

vsaka v svoji smeri

v naravnanosti k iskanju določenih ciljev, kateri so nejasni in v megli kot, da je vse manj preprosto kot si smemo predstavljati v svoji nevednosti, če lahko morda rečemo naivnosti in malce tudi neučakanosti, kajti vsak list,

ki tiho pade na tla

kaže na izkoriščeno še eno možnost, ki je - ali pa ni izkoriščena v okvirupričakovanj, ki so pa le nakazilo o možnem pravilnem naravnanju

v gledani smeri kot začetek dogajanja,

ki pa zaradi nanizanja predvidenih drugačnih možnosti

dobi izkrivljeno podobo nejasnega

in komaj dosegljivega.