V trenutku, ko je nekaj izgubljeno v pozabi

je s tem ravno tako pozabljen tudi prvoten namen - produktivna zagnanost, ki se kot taka ne tretira več, ker je izgubljena v spominu, katerega je potrebno predvsem prebuditi

kot pogoj za analiziranje svojih hotenj, kajti:

ko se prebudimo je spomin enak sanjam,

so sanje in spomin isto,

kaj drugega kot hotenje in nepripravljenost sprejemanja prepoznanih in

vzporednih alternativ,

kar pač ne more biti produktivno za vnaprej zastavljene cilje,

zatorej so le blodnja, ki se ne identificira niti v sanjah, kaj šele v spominu.

Ko tiho padejo listi na tla,

ko steze šumujo pod našimi koraki

si z zanimanjem ogledujemo njihove barve, občudujemo različnost in

pestrost nians in vemo

vsaj za trenutek smo pozorni na dogajanja, na dejstvo neizogibne minljivosti, izgubljanja v času, ki je vsem lasten in določen

in v tem pogledu se malce zamislimo in...

resnično ne najdemo nikakršne možnosti za ohranjanje prseglega

in reagiramo refleksno

z nanizanjem različnih meril idej, novih hotenj

in zamislimo si modele, katerih oblikovanje bo naše vodilo v bodoče.

Ko tiho padejo listi na tla

je nekje bilanca realiziranih hotenj

sorazmerna zavedanju resničnosti in povzemanju določenih vrednot,

ki so pomembne za nadaljnji razvoj udejstvovanja

in uresničenje tistega, kar naj bi bilo in bo v tolikšni meri,

kolikor bomo mi sami to hoteli v resnici udejanjiti

kot odgovor na nasprotja v nas, katera niso le ovira -

so tudi gonilo, ki je potrebno za razvoj.