Dedek
Zapis je objavil/a Ksenia
64 ogledov
Naj povem nekaj o svojem otroštvo, o dedku. Kako je drobno dekletce, kot sem bila jaz potrebovala nekoga, ki bi ji bil v oporo, varnost, in moja opora je bil on.
Močan, nasmejan in vedno pripravljen prisluhniti. Vzel me je pod svoje okrilje, bila sem njegov največji zaklad. Naloga, ki si jo je zadal, je bila varovati me, in me hkrati naučiti preživeti v krutem svetu. Bila sem njegova prva vnukinja. Niti dejstvo, da sem bila pravzaprav vnukinja njegove žene, ni bilo pomembno. Saj razumeš, mar ne? Zaslužila sem si njegovo posebno pozornost.
Torej, malo modrooko in črnolaso dekletce je zasužnjilo njegovo srce. Pogosto me je popeljal v svet domišljije in danes vem, kakšno bogastvo sem takrat prejela. Tam sva imela svoj prostor. Kakšen užitek je bilo sedeti v njegovem naročju in poslušati napete zgodbice. Povsod sem ga spremljala, bila sem njegova mala senca. In koliko skrbi sem mu povzročila s svojo nerodnostjo, mar ne?
Niti delo na polju in travniku me ni odvrnilo od tega, da mu ne bi bila za petami. Vedno je poskrbel, da sem se počutila pomembno. Zvečer, ko sem šla spat, sem vedela, da bo zjutraj, ko bom odprla oči, njegov obraz nad menoj in da bom odšla z njim, k njemu. Bila sem namreč njegova princeska in – se ve, dedek bo počakal, da se njegova punčka prebudi, da jo popelje s seboj. Nočno delo, ni pomembno, spanec bo že počakal.
Vem, bila sem njegova razvajena punčka in še danes ne vem, kako mu je uspelo obrniti to meni v prid. Naučil me je spoštovati ljudi, naravo, opazovati ptice, predvsem pa spoštovati samo sebe.
Čas je mineval in postajala sem vsa večja. Napočil je čas šole.
Ostajal je na prvem mestu. Prav ponosno je stal pred šolo, me prijel za roko, za prvim ovinkom pa – smuk v njegovo naročje.
Veš, še danes se spominjam, kako sva se med delom učila. Najbolj pomembno zame pa je bilo, da sem dneve preživljala z njim. Vedel je za vse moje skrivnosti, vedno je našel pravi odgovor na moja vprašanja. Postala sem prikupno dekle, kot mi je včasih dejal. Nikoli pa se nisem uzrla in v njegovem pogledu opazila žalosti in bolečino. Prezrla sem trenutke, ko je gledal vame in mu je bilo verjetno hudo, ker je vedel, da se najini dnevi končujejo. Resnično nisem opazila, da je vse bolj utrujen in izčrpan. Bil je ob meni in mislila sem, da bo vedno tako, dokler … Bolezen ga je nenadoma premagala.
Povej mi, zakaj mi ni nikoli povedal, zakaj mi ni dal možnosti, da mu vsaj nekoliko pomagam? Izgubila sem ga, preden sem se utegnila posloviti. Mnogih stvari še nisva odkrila, toliko ugank naju je še čakalo! In danes, po toliko letih, si še vedno želim, da bi bil ob meni.
Tako kot on, je odšel tudi občutek pomembnosti in spoštovanje do same sebe. Vedno, kadar se želim na koga navezati, se bojim, da bo odšel in me pustil samo v bolečini, tako kot sem to občutila ob njegovem odhodu. Vem, ni imel izbire, tega ni storil namenoma, a v meni je nastala blokada, nikogar več nisem pustila v svojo bližino. Še vedno si želim, da bi bil blizu.
Rada bi mu povedala, da sem ga imela zelo rada, da sem mu hvaležna za vse trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Pravzaprav, da ga imam še vedno rada.
Še vedno si želim njegovega varnega objem, ga vprašati za nasvet, mu zaupati vse težave. Včasih ravnam v življenju tako, kot mislim, da bi mi svetoval on.
Naj mi oprosti, ker se nisem poslovila, ker nisem opazila solz v njegovem pogledu, tresočih rok in počasnejšega koraka.
Saj nisem niti sprejela njegove bolezni in še preden sem to dojela, je odšel. Odhod me je presenetil, prehitel me je in bila sem izgubljena. Naj mi oprosti!
Toliko let je minilo, jaz si pa še vedno želim, da bi stopil k meni in me objel.
Resnično ga potrebujem in tolaži me misel, da nekje bedi nad menoj, tako kot ti.
Meni ostaja spomin nanj in na brezskrbno otroštvo, ki sem ga preživela z njim.
Rada te imam!!!!
8 komentarjev
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.