Zverinske modrosti (PRIVATE CLUB)

Čutim, da si tukaj, a vem, da si daleč stran,

tvoj vonj, šepet glasu , utrip srca še vedno me obdaja,

slutim vedno znova obrise najinega raja,

a vsak dan malo večja senca dvoma se poraja.

 

Vsak dan znova senca pada vedno večja v dlan,

v strahu trepetam, da te izgubim, drži me in zavaja,

čutim, da si tukaj, a vem, da si daleč stran,

tvoj kaj, tvoj smeh, tvoja strast ponovno me napaja.

 

Srce je moje, čisto počasi se razkraja,

ob misli, ob nežnih nočnih sanjah se naslaja,

je vsa ta ljubezen zaman ? zaman? odzvanja,

Ne, ker v srcu z jutrom novo upanje nastaja.

 

 

Čutim, da si tukaj, a vem, da si daleč stran,

tvoja roka, tvoji prsti, kot glasba so iz strun,

želja ista, vendar skrita v mislih znova vstaja,

morda pa le ni daleč končna postaja.

Ko me pokličeš, bom prišla.

 

Kot želja. Še hitreje.

 

Če želiš, bom vroča

kakor julijski veter.

Če želiš, bom nežna

kot zvok violine..

Če želiš, bom tvoja

kot koža na tebi...

Če želiš, sklonila se bom

nižje, čisto k tebi....

 

Ko pokličeš

Želela sem podrobnosti,

vzemajo mi leta in leta.

 

Kot tisto znamenje

na tvojem hrbtu,

ki sem jo želela izbrisati.

 

S poljubi.

Z dotiki.

Z božanjem.

 

A ni šlo.

 

Zato te še vedno poljubljam,

v mislih sva skupaj,

tako nevidna in tako topla.

 

Kot dih.

Kot sanje.

Kot privid.

 

Še vedno upam,

da mi bo nekoč uspelo,

neko jesen.

 

Če se bom le pošteno potrudila. ZASE.

 

http://imagecache2.allposters.com/images/pic/adc/10099587A~Children-Couple-Posters.jpg

Ko zaslišim glasbo violine,

duša vrne se domov, med spomine.

V srcu mojem tvoja slika je,

bolečina stara se, a ne mine.

Najbolj bolijo besed tvojh sledi,

ostale so tam, na pol poti.

 

Če imela bi toliko moči,

da za trenutek k sebi prikličem te,

namenila bi ti besedi dve,

iskreno bi rekla ti le: Oprosti mi.

 

Govorijo mi ljudje, punca sprijazni se,

cvet ovene, tako pač življenje je.

Vsakkdo pride, vsakkdo gre,

za nikogar ni izjeme.

Duša moja bo le takrat mir našla,

ko nekje se zopet srečava.

 

Če imela bi toliko moči,

da za trenutek k sebi prikličem te,

namenila bi ti besedi dve,

iskreno bi rekla ti le: Pogrešam te.

 

Včasih se mi zdi,

da je med nama že dovolj,

že preveč,

teh nežnih bridkosti.

Rastejo na gosto

kot divje vrtnice ob meji.

Ti si na drugi strani.

Za vsak tvoj korak proti meni

se zlomi nežen zeleni vrat

dehteče glave:

in kri je kaplja na dlani.

 

Včasih me zaskeli do joka: Naj bo že konec

teh bridkih nežnosti

med nama.

 

http://users.triera.net/vidovand/hot_seks.jpg

Nocoj se z dežjem igram. Diham vonj po deževnikih. Lovim dežne kaplje. Budim sonce. Pričaram si jutra.

 

 

 

In nekoč znova boš rekel,

 

da ni več -

 

ničesar -

 

ampak dejansko ničesar

 

na oni strani.

 

Ni res.

 

Obstaja.

 

Morje besed.

 

Tisoč zvezd.

 

Tona strasti.

 

Vesolje želja.

 

A le Ena resnica.

 

In Ti.

 

Izogibam se,

 

omami.

 

Vsem vrstam strastem,

 

rečem ne.

 

 

 

Ker čutim iz razdalje,

 

da nočem potoniti;

 

v neslišnost tujega srca.

 

Nočem iskati izhoda;

 

ponovnega spreminjanja.

 

 

 

Še malo; še malo,

 

prenehalo bo deževati.

 

Zanesljivo

 

stopim dva koraka naprej,

 

zato da ne izgubim občutka;

 

kaj vse zamujam

 

 

 

Kaj zamujam?

 

Čarobne besede novega začetka.

 

Obljube prelepe, ki vlažijo;

 

osušene mesta.

 

Hripave glasove, ki so pozabili vzdihovati.

 

Sence za katere postaneš odgovoren.

 

Kaj za hudiča zamujam?

 

 

 

Igro toplega očesa;

 

predigro razigranosti,

 

občutek, ko ničesar ne občutiš;

 

nedolžnost, ki hlapi iz vseh por

 

odprtega telesa.

 

Izzive do katerih mi ni.

 

To zamujam.

 

 

 

Lahko mi postane žal,

 

novih imen.

 

Lahko mi postane žal,

 

ker sedim na svojem robu,

 

lahko mi postane žal,

 

ker ni novega začetka.

 

Lahko mi celo postane žal,

 

ker VEM, da ljudje se znamo

 

približati eden drugemu,

 

drugače.

 

 

 

Zapleteno se je dotakniti

 

mojega jedra.

 

Mogoče se celo razširim,

 

ker sledim.

 

Govorim; pa se tudi tega ne spominjam več.

 

Ne dam se;

 

v roke vsakemu, ki zna napojiti,

 

izpiti,

 

radovedno zapolnjevati svoj čas.

 

Ni potrebe.

 

 

 

Pravemu človeku se sledi tudi z zavezanimi očmi.

 

Če hočeš ubiti; ubij.

 

Če mi pa želiš slediti; me ne sprašuj.

 

 

 

By mo2dra

Kaj mi

hočeš povedati?

Vsak dan znova

prisluškujem

tvojim skrivnim znakom.

 

 

Čutim te

v šumenju vetra,

vidim te

v meglenem

risanju senc,

slišim zvoke

tvoje tišine,

slišim zvok violine.

 

 

Privid?

Prisluh?

Duh?

 

 

Tukaj SI,

neviden

a prisoten,

skoraj se te

že dotikam,

toda

ne morem te objeti

in ne v polnosti dojeti.

Ti : si vedel več kot bi kdorkoli smel. In mogel vedeti. O meni. Danes bi te povabila v prihodnost. Še vedno te vabim. Ne z dotiki besed. Z življenjem samim. Ne le s srcem. Tudi s premislekom. Ker spoštujem tvoje življenje in tebe v njem.

 

Pogrešam TE. Ne želim prebuditi pozornosti, da jo vsrkavam skozi svoje vene. Toliko stvari me zanima. Ne samo telo. Mogoče pogrešam najine pogovore, vse sprehode ob obalah, ki jih ni bilo. Fantazijsko si ustvarjam kreaturo, da sredi največjega zanimanja gledam, kako s svojimi mamljivi ustnicami, polnimi medu, rišeš po stenah mojega srca.

 

Prišepniti ti želim: če rastlinam ne daš piti, so popadljive. A onemim. Ker nočeš slišati.

 

Strop, kakor sva se zagledala, je izgubil realne dimenzije. Mogoče je bila prisotna prav moja zmeda. Ne, tvoja je bila večja. Premikali so se predmeti po cesti, počasi, vendar dovolj blizu, da sta se roki dotaknili druga druge. Izreden občutek, čeprav je bila tvoja roka ledeno mrzla. In begajoče oči.Počutila sem se kot da vame bleščijo vse zvezde neba, jaz pa, kot da stojim pod monofrekventnimi lučmi, ki jih običajno uporabljajo za ulično razsvetljavo.

Mistična sanjavost tvojega pogleda se mi pretaka po spominu. Želim nadomestiti ogledalo v svoj notranjost, kjer ujamem lastno mirovanje, brez da kdo pritisne gumb Pause. Ukoreninila sem tvojo podobo v moj spomin. Silovitost ali simbioza, kjer vladata neodločnost in nestabilnost. Začutila sem kapljice potu, ki so pritekle po hrbtu. Stalna transformacija besed in pogledov: je bila najina dinamika.Prepojena sem z tišino trenutkov tistega večera, vmesnih hitrih pogledov, stiska rok in vprašanja : kaj?

Srkam kavo in znova slišim, ko mi šepetaš, da vse v tebi brenči, ko nežno rečeš: Sladka si....Orkester metuljev v meni sproži globok, v žamet ovit glas, zaradi katerega se meni in tebi šibijo kolena. Všeč nama je biladan, ko sva si privoščila teater brez orkestra.

Mogoče se lotim, vsaj na videz, tiste neumnosti, ki jo danes odobravajo vsi. Samo moja domišljija ne dobi novih razsežnosti. Neusmiljeno razmišljam o prodiranju drugam, v tisti izvor končnega stavka. Želim sprejeti trditev: » Tako smo si različni kot tudi podobni.«. Zase sem mavrični človek. S tvoje poti sem odšla. Stran od globin se drsam po zaledenelih plitvinah. Sestavni del mojega iskanja si še vedno TI. Polovica mojega obstoja je tvoja prisotnost v meni. Zamižim.....in občutim. Tvoj vonj, tvoje besede, tvoj stisk, tvoj objem, tvoj strah, tvojo bolečino. Ki je ne skrivaš več. Peče te. Mažeš si jo s hladilnim mazilom. Se skrivaš za smehom, ki odzvanja. V prostoru in času.

 

Tvoja razprta dlan drsi po gladini temnega morja. Diši vonj tvoje slane kože, žejne brisače utapljajo zlatorjavo polt in prežgane ustnice. Misli mi uhajajo. Sveže diši kot obujen spomin na sledove, ki so podobni pljuskajočim valovom nekih igrarij. Ogenj v meni ne ugasne. Odlijem stran samo tvojo besedo: KAJ. Nisem imuna, vsaj tisti del mene ne, da bi podlegla apatiji....podlegam pa neumnosti. In ti tudi. Vedno znova a vedno redkeje...

 

Želim imeti polno torbo bonbonov, tistih : »lakše se diše«, plastenko vode, robčke in srečati tebe; kot nepričakovano ampak željno srečanje, ki se pač zgodi.

 

Pogumni dobijo priložnosti. Meni pa se samo sveti pred očmi. Zapletam se v obstoječo realnost, stisne me za vrat, še predno se spogledava. Ljubezen samo še na mojem zelniku. Fantazija. Kaj še ostane?

 

Greva na planet iluzije in bo čas mojo izpoved napisal na nebo. Danes priznam vse. Vidljivost se ne bo podrla. Megla se bo razkadila... ZGODBA bo ostala. Za vedno. Iluzija tudi.

 

Emocionalna lirika, vredna napetosti. Ne vem, če si ti prvinski moški v mojem življenju in vsa negotovost, ki si jo takrat prinesel s seboj, mi je jemala pogum.Zdaj vem, zakaj podočnjaki. Veličastno se je kopati v tvojem srčnem utripu. Skregana zaradi mojega gašenja strasti. Jaz z glavo in telesom skušam najti stabilnost; s tisto mejo racionalnosti, kjer usahnem prestrašena sredi vse te burne strasti. Le kje si ti? Vem, da blizu, a te je strah.

Zapisala sem te v svoji glavi; nekoč med jutrom in glasbo. Po mojih žilah še vedno teče vodo. Sem sploh lahko ob tebi občutila kaj drugega? Plavam v glasbi. Bolj mislim nate, bolj me trese. V pričakovanju pojma nimam česa.

 

Pesmi me vrtijo okoli mezinca. Mravljično. Če bi imela čopič, bi narisala modre, neenakomerne krivulje. Čeprav te imenujem neznanec, imaš ime. Angelsko ime. Obsedel me je spomin na dotik....hladne roke, strastnega jezika, pohlepnih besed. Želje. Po še.

 

Morala sem podoživeti detajle tvojega razmišljanja. Tokrat sem videla sebe v novi, intenzivnejši luči. Preveč sem se ukvarjala z idejo » Kaj se dogaja v tvoji glavi?« Premalo se ukvarjam s tem, kar se dogaja v moji.

Znova sem doživela Časovni zamik. Napeta sem srkala vrstice tvojega razmišljanja. V meni si sprožil obrambni mehanizem. Takrat zlezem vase. Mogoče si najnevarnejša in obenem najbolj resnična zaljubljenost, kar sem jih kdaj občutila. Besede so bile cula, ki na koncu ni bila vredna niti počenega groša. Refleksi so me vodili v stisko, ki je napolnjevala prostor, kjer sem bila s hrbtom obrnjena proti ogledalu tistega majhnega lokala. Kaj vse je obviselo v zraku?

Potenciram možnosti, ki jih za naju nikoli ni bilo. Lahko imenujem ves ta hrušč, ki razsaja danes v moji glavi: Slutnja. Zavestno se izogibam samokontrole, ki pade že, ko slišim najbolj preprosto pesem. Vzamem te kot blagoslov v mojem življenju, ne glede na ceno, ki jo plačijem. In vedno znova želim slišati Šostakovičevo Polko. Tako nežno je zvenela. Tam. Na gradu.

 

Tvoja blokada me ne preplaši, kar pa ne pomeni, da zaradi tvoje odločitve trmoglavim, se potim, iščem rešitve. Nimam oprijemljivega razloga. Razorožim si mojo prenapeto glavo. Brez posluha poslušam, pošiljam varne poglede z oddaljene razdalje in si vzamem distanco, da se lahko zaletavam ob zid.

 

Čutna je moja otožnost. V škafu tople vode, v katero sem usula pest morske soli, si namakam svoje srce. Upogljivo penasta sem. Zavozlala sem svoje roke z nogami, dihala na hrbtu, s škrgami. Mimogrede, razmišljam, če zamižim za tri sekunde, me ne skeli več. Čudno, ampak naravno!

 

http://www.najblog.com/media/576/20070825-ubij.jpg

SRCE UJETO MED SENCE

 

 

Pobegniva. Greš z menoj ? V najin skrivni kotiček:na klepet in se razodeniva. Tiste pikantne podrobnosti doživetij. Tam pod brezo na leseni klopi.

 

Zapleši z menoj, tisti ples, ki te naredi tako preprosto zapeljivega. Ne izrekaj besed, ki umorijo šelestenje dveh teles že na začetku. Dovoli mi.

Občudovanje, ki stopnjuje ga tista strast, ki naju bo vodila. Počasi, ampak tako s strahom do dotikov, ki jih občutim, kot hrepenenje.

Izberiva si čas. Klepeti po najino, ko zprem oči in se prepustim tvojemu svetu. S teboj občutim branje kriminalk; o življenju in vse podobne neumnosti, ki me spomnijo, kaj vse je minljivo, kako nič ni večno in vse se spreminja. V tem svetu ne znam potegniti črte med osamljenostjo in samostjo. Preden ti odprem vrata mavričnega sveta ti zaupam:

 

Bili so časi, ko mi je bila samost pomembna. Užitek je zbledel in nadomestila ga je osamljenost.

 

Vodim te v svet, ki je tako ranljiv, kot jaz navzven nikoli ne bom. Prepuščam se ti. Nežno. Te štiri stene bodo zadušile krike, ki se odbijajo od sten. In zaprta polkna na oknih. Dovolj je bilo kričanja v noč, od osamljenosti. Dovolj izgovorov, da ni prave osebe, ki bi zamenjala dan za noč. Vse, kar sem želela je bilo, da končno tvoja podoba dobi ime. Tisto veličastno ime, ki si ga bom ponavljala v mislih in naglas.

Nocoj, tišina ne bo dobila na svoji veljavi. Bogovi bodo dali svoj glas. Zame. Nekdo, je končno dobil dovoljenje, da glasuje. Za mojo srečo. Ker na trenutke se mi je zdelo, da sem zakockala, vse, kar se je dalo. V resnici pa, še nikoli nisem bila v igralnici.

 

Komu se je treba zahvaliti, ker se me je polastil občutek : Neskončnosti?

Zakaj je moja pot tako strma, da tudi najboljši ne pridejo, do vrha?

 

Berem tvoje misli. Plazim se za ostanki tvojih oblačil. Puščaš jih povsod. V ozadju se sliši samo dihanje, ki se stopnjuje. Po ritmu glasbe, ki nama dodaja adrenalin. Želim dajati največ ter najboljše, kar premorem. Nocoj! Če me boš vprašala, kaj bo jutri, bom preslišala. Četudi bi vedela, bi molčala. Uničila bi vsako sleherno minuto, ko se pučutim tako, kot, da sem našla obljubljeno deželo. Ne izreci, če je to dežela, kjer stanujejo sanje. Premikava dimenzije osončja, ki še ni začelo živeti.

Oplaziš me z roko, po telesu. Tvoje oči mi kažejo luč, na koncu tunela. Sledim ji. Kakor plašen tiger me pelješ skozi travnike, kjer ni zavetja. Poslušam bitje tvojega srca. Utripi so tako izenačeni. Bijejo boj, za hitrost. Izrečem : Bodi moja neumnost!. Prikimaš. V očeh gori plamen. Ki bo ugasnil, ko odidem.

Vonj tvoje kože se izlije na moje telo. Poljub ne tvoja usta zaduši glas, ki vre iz tebe kakor vulkan. Nocoj, se ne sprašujem, če je meja tankega ledu pred menoj. Tiste stare drsalke sem pustila v omari. Čutim, kako se vsak del mene lomi na polovico. Tvoji dotiki talijo ledenike v meni.

 

Kako si vedel, kje se moraš dotakniti moje duše, da se bo izpela? Ali čutiš drhtenje, ki ne pojenja? V sloju dišečih sveč in nežnih ritmov se pozibavava. Nekje, tako daleč od mestnega hrupa. Od tiste krute realnosti, se igram z mislijo, da ne pridem več nazaj. Sama. Čez železniške tire. V mislih si rišem pot. Ne želim je pozabiti. In rumene hiče. Na vasi.

 

Ne. Ne pridem več nazaj, če ne morem objemati ljubezen, ki raste v nama. V tem ritmu, v katerem se ti predajam, me omamlja zven tvojega glasu in šepetanja, ko samo polziš po mojem telesu. Vsak poskus bega si zaustavil z svojo dlanjo. S svojo željo. Z drhtenjem. S pogledom. Zakaj sem tako hitro odšla?

Kakorkoli si rekel, preden sem odšla..Kakorkoli in izrekel si moje ime! Dokončala sem stavek:

» Kakorkoli se bom oblekla, kakorkoli me boš slekel.....Razgalil si moje srce, ki je bilo toplo oblečeno in pripravljeno na dolgo zimo, brez tega, da puščam obleke po stanovanju. Stanovanju nekoga, ki je slekel to ranjeno srce in vzbudil v njem občutke, ki vznemirjajo in dajejo življenju dober, strašno dober priokus erotike.

 

Kakorkoli..Zaklical si moje ime.....Skozi ves ta hrup, h kateremu sem se vračala nazaj: Si gledal za menoj!

 

Zvabil si me med tvoje zidove, katerim nisem želela pripadati. Zakaj se zdrznem, ko občutim tvoj pogled na sebi? Bližina neizpovedanih besed je postala tako prozorna. Prepozno je samo za stisk roke ter poljub.

Šepetaš mi » Prosim, pojdi z menoj, da ti pokažem moje sanje, ki so mogočne.« Ohrani tisto ljubezen, ki jo nosiš samo zame. Pojdi z menoj.

Dotaknem se tvoje roke in zrem v tvoje prečudovite rjave oči. Vsak del mene me boli, ko gledam lepoto tvojih solz, ki jih ne morem zaustaviti. Ali sem res živela za trenutek, ki nikoli ni prišel? Trpljenje je sopotnik, ki se je odločil, da nikoli ne bo odšel.

Ne morem umiriti te podivjanosti v meni. Odhajaš od mene. Ta molk in tvoja neodločnost zavita v tezo »o ljubezni«; ustvarja prepad med nama.

 

Objemam te na koncu, tako močno, da ne morem izpustiti iz sebe tisti stavek: Ta ljubezen me bo ubila.

 

Postajam vse in nič. Ob tebi! Dan pred tem, ko sem pila zadnjo kavo. Darovala zadnji nasmeh, spila preveč Bandidosov. Sva vedela, da je to zadnjič? Obstala sem na križišču svojih sanj. Nisem znala slediti. Ne sebi in ne tebi. V tisti vasi bi lahko preštela vse ljudi. Jih ni bilo. Morbidnost se je naselila v mene. Nisem verjela v naključja. Odgovoril si mi: Naključja si ustvarjaš sama !

Poslušala sem pozabljeni čut. Zakaj nisem stekla za teboj? Nagonsko sem obrnila v smer, ki vodi domov. Izbrisal si sledove. Obšla me je tista velika misel, da sem samo slabič in grešnik, obenem. Kdor glasuje za ljubezen, jo najde.

Za kaj točno sem jaz v življenju glasovala? Prebrala sem vsa navodila o ljubezni. Narobe. Zaklenila svoj svet ter s prekrižanimi nogami sedela, ob prvem svitu. Vzdihovala in zadrževala v sebi okužene sanje. Pozabila sem sanjati, o tisti srečki, ki vedno zadane, na tomboli. Namesto, da bi se vozila po glavni ulici, sem vedno našla stransko. Nadgradila svoja čustva ter bežala.

Na tistem ledu pajčevine je srce. Razpokano ampak kljub vsemu si mi pokazal veliko filmsko platno, ki je dobilo vso mojo pozornost. Cel svet je oder. Živim in vendar ob tebi, umiram. Pomoč tvojega poljuba pride prepozno. Izgubila sem dušo, ki je zatavala, samo, da bi izkusila in obtičala, brez povratka v raj, od koder je prišla.

 

Imela sem trenutek in imam sebe.

 

O tvojih poljubih se ne piše. Tvoje strasti se ne dajo izbrisati.

 

Zašepetal si besedo, o grehu.......neumnosti, ki žge. Do kosti. Še vedno nisva pozabila

Sva kdaj molče sedela drug ob dugem ?

Zrla si v najine rjave oči,

različnih odtenkov?

 

Občutila,

kako so najine misli izgubljene,

obrabljene,

iztrošene,

utrujene.

 

Si kdaj pomislil na to?

 

Molče se hodiva skozi življenje.

Vsak v svojem mestu.

Ustavijo naju niti ne

pogledi, ki ne ločujejo,

ki uničujejo.

 

Kaj sva si postala ?

 

Vsak v sebi trpi zaradi izgube.

Vsak v sebi pritiska pogled v tla.

 

Besede so tiste, ki so ostale

na površini.

Beživa

takrat, ko bi si morala:

zaupati.

 

 

Vse, kar je polno,

izpraznilo je dno.

Vrniti se nazaj.

Kam?

Ali ti še znaš hoditi po prstih?

 

Za naju.

 

Izogibam se vsemu, kar mi je čudno.

Prikrivam, da hranim ptice.

Stene so krvave.

Ti pa še veš ne,

od kje prihajam.

Veš ne,

kam odhajam.

 

Tudi tega več ne veš,

da ob tebi ne obstajam.

VSAK DIH

 

Ali veš kako globoko je zakoreninjen strah?

 

Tisti boleč občutek, ko moram vedeti:

Ali si res zožil moje življenje ?

 

Povej mi,

predno se zakopljem vase,

Povej mi,

predno se predam nečemu,

kar je večje od mene,

Povej mi,

predno ljubezen steče skozi mene.

 

Raztopi se v meni vdih in izdih,

odplavam v sebe s sklepom,

da središče mene je še vedno

prostor : neskončno velik.

 

Povej mi,

predno vdihnem tiste posledice,

ki bodo nahranile samo

mojo domišljijo.

 

Morda ne bom nikoli izvedela,

sem poskusila narediti vse

ne da bi zgolj preživela

ampak Ljubila,

življenje rdeče-modrih sanj.

 

 

 

Z bosimi nogami; po dežju; želim božati tvoje misli.

 

http://www.friendshipland.net/Images/Photography/Women/Rain_Dance__by_DexterousDamsel.jpg

 

Ko včasih pogledam v tvoje oči,

vidim solzo, vidim sijaj.

Ko včasih pogledam v tvoje srce,

vidim, da je polno pepela,

toda včasih se mi zazdi,

da tudi ti, kljub vsemu trpiš.

Ljubiti te, ni lahko,

skoraj lažje je

podati v levji brlog roko.

Kolikokrat, sem pomislila nate

in se smejala,

vendar je vsakič,

v kotu mojega očesa

tlela solza moje bolečine.

Nič kolikokrat, sem si te želela

in obenem odbijala tvoj objem.

Vse tiste norosti,

ki sem jih počela zaradi tebe in zate le,

so pozabljene in izbrisane,

ob tvojem nežnem nasmehu.

Pa saj ne, da si lepotec iz filma,

pa vendar si mi zlezel pod kožo

in v sleherno kapljo krvi.

Samo nekaj zidov je med nama,

pa se mi vseeno zdi,

da sva na različnih oblah sveta.

Spet drugič sva si tako blizu

in že čez trenutek, neskončno daleč.

Da te imam rada,

je golo dejstvo,

vendar brez tebe

sonce še vedno vzide

zvezde še vedno sijejo.

Veš, kolikokrat pregriznem solzo

in kolikokrat gasim ogenj,

ogenj svojih čustev.

Ko že pomislim, vse je dobro,

te zagledam tam, v množici

in v tistem trenutku

se zopet počutim živo,

zopet, kot tisočkrat poprej

pomislim na tvoje telo

in na željo v glavi,

na željo, ki mi razjeda um.

Prosila bi te

rotila bi te

za samo en kanček ljubezni,

prosila bi te, za en sam poljub.

Postala bi glavnik,

s katerim češeš pramen rjavih las.

Ponoči bi bila, zate le

vzglavnik, na katerem spiš,

in sanjaš najlepše sanje.

Naj bom kozarec,

iz katerega piješ.

Naj bom nektar,

ki te osveži.

Naj bom milo,

ki nežno potuje,

po tvojih, najbolj temnih delih telesa.

Naj bom robeček,

s katerim brišeš solze,

svojih skritih bolečin.

Naj bom nož,

le zate,

ki paral bo mojo bolečino,

kot ti paraš moje oči.

 

Bodi srečen,

kjerkoli,

jaz te ljubim.

 

Bodi srečen za vekomaj.

 

A kaj, ko še vedno vem,

da brez tebe sonce, ne bo vzsšo

zvezde ne bodo sijale…

In kaj, ko se počutim

kot seme rože

nasproti tvoji veličini polboga.

In vse tisto kar počnem,

počnem zate le.

Popij sok življenja

z ustnic, ki ti govore

ljubi moj, dopusti, da ljubila bi te.

Ko bi poniževala te,

bi me brž kot ne mrzil,

sedaj, ko te povzdvigujem in ljubim,

me menda preziraš.

Kje skrivnost je tvojega bitja???

Si tu, da me mučiš,

ali čisto slučajno mislim in čutim,

da sva rojena drug za drugega.

Nikar ne reci,

da so dnevi preživeti ob tebi naključje.

Kje obstaja voda, tako čista

da bi sprala vonj, ki muči tisto urico spanja,

v noč brez tvojega objema.

Neskončnosti ne poznam,

vendar vem,

da je majhna

proti tistim uricam,

ko te ni.

Žalosti ne morem primerjati,

z ničemer.

Trpim ko si,

trpim, ko te ni,

trpim kadar trpim,

trpim kadar sčecna sem.

Dovoli mi, da ostanem tvoja,

ker ti si knjiga,

ki je ne morem odložiti,

ti si neizpeta pesem,

ti si reka neusahljiva,

ker ti si

in ker hočem biti tudi jaz

in ker te ljubim.

Ko pomislim nate,

včasih zadržim dih,

da ne bi zakričala

dih, da me ne bi izdal.

Včasih zaprem svoje oči,

da ne bi zajokala

oči, da me ne bi zatajile.

Včasih stisnem roko,

da je nebi dvignila

roko, da te ne bi v temi iskala.

In samo včasih se vgriznem v jezik

jezik, da ne bi razodel

tisto, kar čutim

tisto, kar vem

tisto, za kar živim

in tisto, za kar umreti bi hotela.

S sabljo bi izkopala srce,

položila ga na pladenj zlat

in ti ga v znak ljubezni in večnosti,

pred milijoni podarila.

Brez sramu, brez bojazni,

ker ponižati se za te,

mi pomeni povzdigniti se za naju.

Upala bi, da sprejel boš,

roko ljubezni,

roko zvestobe,

roko, ki ti jo ponujam

sedaj, pa tja do konca svojih dni.

Smrt me ne loči od tvojih oči

vedno v mojem srcu boš

in če že res naša duša ne umre,

boš skozi mene živel, večno življenje,

ker ti si zame vse,

kar je na tem svetu vrednega,

ker ti si tisti,

ki ujel je moje srce,

ker ti si tisti,

ki iz mene naredil je žensko.

Le kaj mi bo roža,

če ni s tvojo roko dana.

Le kaj mi bo metulj,

če s tvojo roko ni ujet.

Z poljubom, bi te okrasila

in v tebi ljubezen obudila.

Nič ni bolj pomembno

od tvojih oči

in nič bolj odmaknjeno,

od tvojih lic.

Kot pijavka bi se prisesala

na tvoje prsi

in kot norec, bi pohitela

v tvoj objem.

Bila bi srna,

tvoje levje požrešnosti.

Bila bi muha,

tvojih žabjih sanj.

Spet drugič, bila bi trn,

v tvoji nogi…

Trn, ki boli

trn, ki skeli

trn, brez katerega

tvoja noga ne bi hodila.

Gledam tvojo sliko

in tisti tvoj nasmeh.

Gledam tvojo sliko

in v glavi slišim glasbo.

A kaj mi bo glasba,

če je ne morem,

ovekovečiti plesoč s teboj.

Ne potrebujem glasbe,

najlepša glasba,

je zvok tvojih ustnic

zvok ki mi je drag.

Ničesar ne morem spremeniti,

a lahko te ljubim,

ljubim za večno

 

http://www.sxc.hu/pic/m/v/va/vancity197/484371_pink_heart_of_stone.jpg

KDO VE ? BI TE

 

z nebrzdano strastjo poljubila

samo enkrat.

Tvojo golo kožo.

 

Poljubljala

bi te toliko časa,

da ne bi prišla,

do najglobjega bistva.

 

Moje misli trgajo varne pristane. Občutki nikoli ne bodo zmogli umreti. Znova in znova občutim, ko nežno zaprem oči, da se za vedno s tabo zlivam v temo.

 

Ujamem zadnji trenutek,

ko še ne vem ja ali ne?

prodre skozi mene misel:

me zbujaš ali vzburjaš ?

 

 

 

Le kdo ve, če jaz ne

kaj vse se lahko zateče v mene,

ko čarobnost besed ujame

ravnovesje jezika,

na dosegu najine bližine.

 

http://www.mihavalic.net/images/kalymnos_20061001_518.JPG

Trpljenje skozi katerega me vlečeš;

strast, ki je ne daješ,

živalski nagon,

ki ga čuvaš, me ne ustavlja.. ........

 

Pomanjkanje vitaminov,

iz morja proti tebi,

zakaj se ne zavedaš,

da enolična prehrana,

naju ne premika v greh

tvoje izvirnosti.

 

Prosim, daj

tisto nemilost iz sebe,

ko z zunanjimi čutili

začutim,

da se sesedam,

ker ne morem;

ne morem;

priti skozi tvoj

seksualni obroč.

 

Za koga se čuvaš, da ostajaš Žejen?

 

http://www.sepet-sanj.com/splosno/voda.JPG

ZDAJ SI DOBIL.

Ne mi tega delat.

Ko ne moreš drugače

mi šepetaš:

opojna, sanjava,eksplozivna,vzdržljiva,

sladka, nežna, krasna.....

 

 

Je to nekaj novega?

Recept za ljubljenje?

 

Ko ne moreš drugače

mi rečeš zelo na glas:

živciraš me, smotana, nisi mi všeč,

ne tako in ne drugače...igrica...

 

 

Je to morda kar ni bilo

oškodovano in nikoli

poškodovano..

zato pa strto in zavrženo?

 

 

 

V vsaki bolečini je del ugodja.

V vsakem ugodju je ostanek.

V vsakem ostanku obstaja:

tisto nekaj,

kar je potrebno za življenje:

 

samo LJUBEZEN.

Zmotim te,

kot sence zakrijejo čas,

napiši besede, mnogo besed

da nikoli ne postanejo zastarele..

 

Dvigni me,

proti zvezdam nocoj,

poljubi me zvečer s tišino v srcu

in zbudi me v sanjah v jutro.

 

Za vedno bo ostalo.

KAJ?

Ne mi tega delat?

In tvoj smisel za humor....

 

http://www.liberi.ch/Gallerie%20fotografiche/flora/images/viola%20calcarata.JPG

Ko bi tvoje dlani želele

tako močno drseti

po moji koži,

kot znajo tvoji prsti po strunah...

 

TAkrat....da takrat

bi se najine sanje ujele...

zadržale...prelomile..spojile...

drug drugega nahranile .

 

Če bi melodije lahko poljubljale

kot dež,

če bi melodije se stekale v mene

kot dež....

 

Takrat bi se najine besede vsule,

kot dež,

in najine besede bi se ujele

z vsakim vdihom skupaj v izdih.

 

 

http://manjak.blog.siol.net/files/2007/08/006mk.JPG

Vsak prvi korak je najtežji.

Potem gre,

tudi, če je poledica,

potem gre,

če tudi je sneg.

Počasi.

Drugi, tretji, četrti..,

Odpiram oči in kaj vidim?

Vsi so v mavričnih oblekah.

Vsepovsod.

Kot jagode, hruške,

breskve in češnje.

Kot pobiralci sadežev.

 

Kaj ko bi jih pobrala skupaj?

 

 

http://www.triera.net/upload/test/brezveze/sreda_2_maj_jagode_show.jpg

Včasih je dovolj samo odziv.

 

Iskrenost besed.

Tvoj nagajiv nasmeh.

Besede.

 

Glasba, ki se oglaša.

 

In misel, ki greje.

Nikoli pozabljena.

To mi zadostuje.

 

http://www.tkstoystand.com/IMAGE1/LEANIN_TREE/lt_mag_ind_love_5500.jpg

Vse naokoli slišim glasove.

Ni vredno.

Ni vreden.

Povzroča samo bolečino.

 

Morda potrebujem prav to

bolečino.

 

Da me predrami iz spanja.

Da spregledam.

Da grem naprej.

Da živim.

 

Še malo bom postala v tem

krogu.

 

http://www.student-info.net/fe/fgg/sis-mapa/novice/novice_84/krogi.jpg

Posredni stik ohromelosti

zdravi

moje srce

z besedami.

 

Vse v meni;

obstaja

deluje

in jaz...

jaz ne upam;

ljubiti.

 

Takšna barva oči

obstoji

obstane samo;

v notranjosti

mojega srca.

 

Sledim svojim

sanjam

z nasmehom

vendar

molče se pridružim tvojim.

 

 

 

 

 

http://www.kartomantik.com/slike/violina.gif

 

Spomini so znova oživeli,

kot tihi plamen so peli.

Nobena bolečina v njih več ne hrepeni,

le v sladkosti in grenkosti so zlepljeni.

 

Vsak svojo pot odslej hodila bova,

morda na kakem križišču se dohitiva,

pogledava drug drugemu v oči,

prepletle se bodo misli v hladu noči.

 

Tvoje odločitve so dokončne

in moje še vedno pokončne,

zdaj vem, čemu sem tu živim,

zaslužim si , da v ljubezni se zbudim

 

http://nfp-si.eionet.eu.int/sokol/albums/userpics/10138/gozdno%20kri%C4%B9%C4%BEi%C4%B9%CB%87%C3%84%C5%A4e.jpg