Zverinske modrosti (PRIVATE CLUB)

Vsako jutro zbudi me

isto sonce, ista pesem ptic

dan dnevu podaja roko,

včeraj se utaplja danes

v siju preteklosti.

 

Dnevi kot vlak drve,

ostajajo prašne sledi,

ljudje so kot sence

prihajajo in odhajajo na mojo pot

počasi je konec poti

ne tej poti od trenutka do trenutka Ti.

 

Zazrt spet moj pogled je v neznano

vse kar uzrem in zaznavam

spominja me nate,

ostajajo slike v živahnih očeh,

trenutki sreče zapisane na straneh

orumenelega papirja.

 

Počasi zbledele bodo slike,

nekoč morda načel jih bo čas,

spomin nekje v kotu bo živel,

praznina v mojem srcu ostaja

ne hodim sama skozi vse dni

a misel na tebe nikoli ne boli.

 

Je hvala beseda prava

za trenutke minljivega?

Je prosim beseda tista ,

ki ne slišiš je?

 

Vem, nazaj spet vrneš se.

Se vprašanje meni zastavlja,

sprašuješ tudi ti se v temi,

zakaj usoda uničuje strasti,

ki uniči ljudi, nam življenje spremeni.

 

V rokah držim ta prekleti papir

tisočkrat že zmečkan,

ki sporočil mi je da nebo te nazaj

bil nesrečen je slučaj.

 

 

In ko odhajal si,

si nežen in slasten poljub mi dal

mar usoda hotela je da to je bil

poljub v slovo.

 

Če lahko bi nazaj vrnila čas

bi vsak trenutek izkoristila zate

te poljubljala strastno,

pozabila skrbi a nazaj ni več poti.

 

In spet mečkam ta papir,

ga mečem stran, poskušam pozabiti

a že jutri v rokah spet držala ga bom

se solza bo utrnila k tlom

Nevem, ali bom potonila v nič, a če bom,

naj takrat, ko v tebi je še sled spomina,

ljubezen, ki umira, dokler je v nama,

drhti, a še vedno ostaja nje dvom.

 

 

Mogoče sem le nje odmev, a ko več ne bom

življenje, ne nalivaj si pelina,

naj žalost se ne seli v tvoj dom,

srce naj vedno ti igra kot v violina.

 

Morda bolečina v tebi ne bo ugasnila

da v duši bila bi le tišina,

a glej, se našla nekoč bova v njej

 

a samo, če bova ji prisluhnila

ko drug drugemu končno priznala

da ljubezen med nama je resnica postala.

Mar v gozdu

živijo škratje?

S prvim poljubom

se razblinijo

v neskončno resnico..

Za sabo puščajo

grenak priokus,

da so neresnični,

ostaja samo šum v vejah dreves:

beda, beda, bedaaaa.

Poležana sta praprot in mah,

je to njihovo nočno ležišče?

Midva puščava vidno sled.

Bel madež na vejah.

Debelo in mehko je to ležišče,

kakor da so ga pripravili

za naju.

A ga nisva uporabila.

 

Vedno prideš s soncem

in iskricami v očeh,

na nosu temna očala,

Ki skrivajo strast, ki te ubija.

Si kot melodija,

Ki jo pojejo ptice

sedeče na veji..

Si kot privid.

Izvijaš se in bežiš,

Umikaš pogled z lažjo na ustih,

lahkotno, dehteče,

odet v razkošje svojega jaza.

 

Priviješ me k sebi,

da potešim tvojo

željo po meni.

In se izgubim,

v neznanem občutku tvoje

strasti ...

Drevesa bledijo,

nežna, visoka, polna listov

neme so priče

čarobnih trenutkov.

Gledam proti njim v veje,

čutim nemir v sebi,

Gledam to zaveso, ki me opominja.

Ne.

Vendar zopet sem tam,

Na tem zastoru nebesnega svoda.

 

Ti si hrast.

Sem mar znova tvoja veja?

ki z listnato pahljačo

hladim tvoje

razgreto telo ...

Zaman.

Hodim po poti in zrem

v nebo svetlomodro.

Se zavedam zvezd, ki sijejo meni?

Čutim samo rahel šum vetra,

misel, ki me boža,

glas, ki me ne uspava,

pogovor, ki me nasmeje,

energijo, ki me prebuja,

pogled, ki me ogreje,

nasmeh, ki povzroča metuljčke.

In zopet sem na začetku.

Vedno znova ista zgodba.

Morda bo tokrat drugačen razplet.

Komedija ali tragedija?

Izbira je moja.

In ko slišim nežni glas violine,

spomnim se rok, ki božajo moje obline,

in želje, ljubezni odsev leska v očeh,

vse kar sva storila bila je le sreča, ne greh.

 

In ko v jutru glas zvona me je prebudil,

spomin se nehote v glavi je obudil,

pustila sem ga tam, v srcu, naj vzdihuje,

zakaj spoznala sva se in razšla, pa veva le midva.

 

Spodnesel naju je val strasti in bolečine,

na postelji, kjer ostale bodo le skomine.

A ti še vedno le nežni zvok si, violine

odnašaš moje želje tja v temne globočine

Vsebina, da te spreleti srh 10

Oblika malo manj

Ko bom kupil "Zbrana dela" hočem tvoj avtogram!

Vsebina, da te spreleti srh 10

Oblika malo manj

Ko bom kupil "Zbrana dela" hočem tvoj avtogram!

 

 

HVALA z veseljem se podpišem.

Kakor v kotu stara violina

v sebi sem izgubila glas,

v meni ostale sledi so spomina

sama se vračam skozi ta čas.

 

Brez imena so grobovi

kamen sivi tam le tiho spi,

moja duša je kot ptica, valovi

če umrem, pesem moja naj živi.

 

Ne bom umrla brez spomina

kam potem naj žalost gre?

Sprejela sem te vase bolečina,

zdavnaj posušile že so se solze.

 

Lepe misli ostajajo na dni,

ko nekdo z nasmehom se zbudi,

v njem narahlo spet ljubezen oživi,

naj z violine veselo pesem zadrhti.

Spominjati se datumov,

kako bedno je to opravilo.

 

In se bom hočem nočem spet zamislila,

strah se mi zopet širi v kosti -

nepreklicna groza stvari, trenutki

brez utvar, moreče me čakajo.

In tigrast maček na travi:

vrt je bil velik in vem da sem imela vse,

in vem, da nimam nič razen lepega spomina,

popolno odsotnost in veliko nezanesljivost

in da besede kar iščejo oblike...

 

Prekleta naj bo ta visoka stena,

brez luknje v njej,

imam moč in imam silo,

a vem, da je še ne zmorem preskočiti.

Leto je naokoli: hrepenenje, uničenje,

ki se prepletata.........

 

Grem pospravit sobo. Pa ne tisto.

Drugo. Mojo.

Nikjer v tem deževnem dnevu,

sem sama s seboj v gnevu,

nad nebom brez sonca

tej mori, spominom ni videti konca.

 

Brezdušna praznina glasu v tišini,

in šumenje v glavi- kot šopek cvetja

razmetan po telesu ne najde zavetja.

 

Vse isto in vendar drugače, negibno

v upanju da ne ujame me neizogibno,

vsi kraji so isti kot ta, zatemnjeni

v srcu še vedno iskrena, goreča želja hrepeni.

 

Pa kaj!

Če tudi bi ostala , kje bila bi tvoja pesem?

Ostala iz dveh kitic,

ali morda bi še nove in nove pisala?

 

 

Svet je lep, ko dan se obrne, brez kitic.

Čeprav skrivaš se in stojiš v temi

dobrodošel si, pridi - verjemi.

Le da vstopil bi, ni še čas,

ne zmoreva si znova

pogledat drug drugemu v obraz.

 

Solza nežno zdrsne preko lica

v njej je skrita vsa resnica.

Nebogljen kot vedno, vračaš se

v naročju sreče skrivoma hrepeniš,

da ogreješ me.

 

Vse dneve sem v upanju čakala,

hrepenenje v sanje sem stkala.

 

Ko si v mislih tu, ob meni,

za vedno ne samo danes - verjemi,

da sem te in bom ljubila.

Saj kot sneg v poznem maju, je bila

ljubezen, na zlomljenem krilu je odšla.

 

Saj tu si, vedno, ob meni,

poljubi izgubljeni med nama drhtijo,

pod toplo odejo neizpete strasti ne zbledijo.

Ko roka ob roko se v mislih ujame

in srce je žalostno, a takrat verjame.

 

Ne ne ne vstopi še, ni še čas,

da bi pogledala si v obraz.

V ugašajočem dnevu listje šelesti,

ujeta bila v pomladno moč sem strasti,

begajoči pogledi a nasmeh na ustih molči,

poljubi, vzdihi, hrepenenje združeni so v noči.

 

Le utrip srca skozi veje vzleti,

najin dih se v roso ujeti pusti,

ostajajo le v tišini sledi,

za hrbtom tvojim mirno telo bedi.

 

Ko noč z resnico poreže mehka krila,

ki so razprta čez lok hrepenenja ostala,

jih zadušljivo s hladom večernim zaobjame,

da misel v trenutku praznine v srcu zastane.

 

A še vedno je čutiti je tvoje nežne sledi,

le kam odhajaš s pogledom zastrtim v dlani?

Naj sama zdaj tam zaspi in njen duh otrpne,

naj zapira se v sanje in padajoč v brezno več ne vstane?

 

Ne. Le moje je srce ostalo samo v noči,

v gozdu tihem samo zase še vedno ječi.

Poletje. Prinaša zopet nemir in večno vprašanje,

pride ljubi in prinese pesem ptic žvrgolenje?

 

Vendar zamolkla tišina grozljivo zveni.

Še dih zastane in ne izgine v temi.

A v mislih še vedno ostaja upanje na dni,

ko se srečala bosta usodi v sreči nemi.

Nazaj,

odstri mi svoj obraz,

kopreno z njega spusti.

Nazaj,

naj tako bo kot takrat.

 

Zažari naj tvoj obraz

kot takrat,

ko sva se spoznala,

naj vodo spremeni

v svetlikanje zlata

požar naj znova vzplamti.

 

Naj zagledam,

žareč tvoj obraz,

rjave oči,

da luna in zvezde

svoj blišč izgube.

 

Je luna predaleč in zvezde z njo.

A ti si tu. Si zvezda, si luna.

Nazaj.

 

Ko tvoj se me dih bo dotaknil,

duša bo mehko vzglavje sanjam.

Nazaj.

Med menoj in teboj lahko zraste

nešteto noči in nešteto zidov,

a še vedno bo kot morje nekakšna

čarobnost med nama.

 

Samo še spomini.

Tihi popoldnevi, s prikritim nasmehom,

vroče noči, ko si se nastavljal sanjam..

Polja mojih stez, nebes - ki jih gledam in izgubljam.

Tvoja odsotnost, dokončana kot kip,

bo krasila nove popoldneve.

 

Danes sedim na spominih časa.

 

Bil je tolmun molka,

bledega molka.

Zanimiv čas,

ko gledam zvezde skozi dež,

ki se zadeva ob plavajoče črke.

 

Zid mokrih sanj me loči od novih doživetij.

Samo pogumno po poti naprej.

Sama, v tisini noči počutim se krasno,

na toplini naslanjača postaja mi jasno,

bil si privid, nežen in mehak kot vdih,

nikoli skupaj usta ob usta ne bova izdih.

 

In iskrice svetleče v tvojih očeh,

vžgale so ogenj, ostajam na tleh,

ni vredno sedeti in čakati na maj,

velja pravilo, kar ponuja življenje, vzemi sedaj.

 

Če bi vedeli ljudje, ki pločnik v korak jim gre,

kako se svet vrti.

Da tistega, ki kadar bi, ko po hrbtu topo zaščemi,

odnese tok moči.

Nekoga zdramil bi žvenket, steklenic in njih klepet,

a meni so kot glas,

ki kakor angelski je zven, rdeče barve ima pomen,

se v plamen razgori.

 

Na tvojem travniku cveti, v tvojih gorah hrepeni,

začaran moj pogled.

Čim bolj globok je moj vdih, bolj je strasten tvoj izdih,

zaspano dan gre v noč.

Ko prsa silijo v nebo, sledi le moje jim telo,

ko vedeli bi vsi,

ki pločnik v korak jim gre in sence nemo jim slede,

kako je to lepo.

 

Ti in jaz,v sobi kjer si ti doma

Noč in dan, se poželenje z nama igra

Tu in tam, povsod se vedno srečava

 

 

Vem,

Ubila sva drug drugega

ko sva si zrla v oči.

Rjavozelene.

Zelenorjave.

V najine oči

obkrožene s trepalnicami,

ki spletejo najin pogled.

 

Vem,

Ranila sva duši nesmrtni,

ki ne vesta ne kod ne kam,

kje njima je sedež postlan.

Odšla sva tiho in molče,

na ustih bile so besede, ječe.

Samo ne danes.

Kaj?

Ne mi tega delat.

Poznaš …?

 

Neznosni občutek strahu,

boleč trenutek tišine,

ki zakriči brez glasu,

ki te ubija...ki te pogublja… brez sramu .

 

Poznaš …?

 

Sunek nečesa,

nečesa nepoznanega,

ki je v meni...ki je v tebi …

ki prisili, da pridemo do dna.

Neraziskanega.

 

Poznaš …?

 

ČAS sreče,

ki te popolnoma prevzame.

Kratek … božajoč...kot večnost,

ki te ujame …

prevzame.

 

In ti pusti pečat,

skrivnostno gorečnost,

neraziskano strast,

nerazumljivo,

Ljubezen.

Abstraktnost risb narisanih

v zatonu sonca nekega večera

pričara vzdušje daljnega snidenja

v novembru

dveh ljudi v vesolju množice…………

Sva to bila jaz in ti?

 

V simfoniji decemberskega večera

ko glasba je zorela

in je mogoče vlak tulil v daljavi

sem pesem tvojo poslušala

sta se spogledala dva človeka v množici……….

Sva bila jaz in ti?

 

Snežinke so plesale v pesmi vetra

in šum koraka je utišal mraz večera

ulice so skrivnostno šepetale

o snidenju dveh ljudi

hiše so se spraševale………..

Sva bila jaz in ti?

 

Trije večeri so si podobni le v osebah

četrti večer ves tih in nem

brez šepetanja ulic

vonja snega in toplote sonca

spi v daljavi nekih misli

in dobro ve

da izmed vseh ljudi,

ki se bodo srečali:

Ne bova ne jaz ne ti !

Najine poti so se ločile

življenje pa teče naprej

čeprav tega ne morem razumeti.

Bilo je slovo, brez joka

in nepotrebnih besed

le v rjavih očeh

je za nekaj časa ugasnil

nasmeh.

Noč, spomin in jaz: na moje misli zbrane

vsak hip bo luna vrgla svoj svetli trak,

morda še veter raztrgana krila zgane

in nagajivo se vznemiri nizek tlak.

 

Spomin na njegov pogled žalostno brli,

ugasnil bo, če ne prilijem olja.

Potem bom sama, sama vse noči,

ko zapuščena se bom vračala čez polja.

 

Bom res sama? Ne, z mano vonj bo letnih trav in žit,

igrivo veter se priziblje za menoj

in moj obraz bo s srebrnino lune oblit...

- Ugasni, žalostni spomin, ugasni še nocoj.

 

Le eno moje je telo, le eno je nebo,

kjer obstajajo moje misli zbrane,

ene so zeleno-rjave te oči, ki vidijo luči,

vidijo drug svet v temi, kjer zate žal ga ni.

 

S tvojimi rjavimi očmi sebe ne poznam,

v tvojih rjavih očeh sem obraz nepoznan.

 

Pridi kdaj v moje sanje, razpri moje dlani,

danes je res izredno stanje, poglej v moje oči.

Spusti se v moje sanje, odkrij moj svet,

moje jutro, moj dan, moj večer zaklet.

 

Le en je moj obraz in ta nosi moj poraz,

in en je up v moje sanje zato spet se vračam vanje.

 

Želela bi leteti brez kril,

želela bi lebdeti zraku,

želela bi popeljati te do zvezd, začarat luno

želela bi poljubit tvoje lice znano.

 

 

:flower:

Čutim te kako polziš,

topla kapljica dehtiš,

ob meni padeš na tla.

 

Ozrem se za tabo zvedavo,

pogledam sebe rahlo krvavo,

pogled moj ozre se v nebo.

 

Ne ni so to kaplje dežja,

ta kaplja ni padla z neba,

ta kaplja je pordečila tla.

 

V meni moje srce znova vztrepeta,

čutila sem kapljo ob meni

je spolzela na tla.

 

To je kaplja krvi.

A ne ker srce krvavi.

Zato, ker moje srce znova živi.

 

Lastovka sem,

ki včasih z jutrom potrka na tvoja vrata,

popotnica sem,

ki ne poznaš je kot brata,

cvet sem, ki sveti kot zlata.

 

Sem nad jezerom ledena gora ,

sem slepa in zvenim kot mora.

Misel, ki te prešine opoldan nemudoma

in te napolni s srečo nenadno,

vsakdan?

 

Veš kdo sem?

Tista, ki si jo ljubil nekoč davno.

Hodila sem ob tebi, sedela ob tebi in te gledala,

pozorno,

položila roko na tvoje srce in nežen poljub na usta.

Veš?