Zverinske modrosti (PRIVATE CLUB)

2.

 

Zdaj lažja je tudi moja duša,

in z njo srce,

kot da oprala ju je poletna nevihta

sprala iz mene in z mene

grehe

ki v vsej neizmernosti

sem jih lepila vase.

 

Vse se je vame zažrlo

prisesalo na vsak košček telesa

na tej boleče-sladki izkušnji.

 

Sedaj že skozi noč v dan razpira,

a se nikoli ne odpre nikomur,

ki semkaj vdira,

a ve, da dan za dnevom

spet so nova jutra,

ki gredo v nova upanja.

 

Srce še upa.

3.

In čas odrinil me je od neizmernosti vsega –

Po vsem z ljubeznijo sem segala

si kot dete z vsem srcem želela,

vzela, kar dlan življenja je ponujala.

Razvajena od vsega in še več……

 

Zdaj spočilo in spokorilo

se moje je telo in z njim duša.

Izmučeno bilo je od neizmernosti vsega

ljubezni, sreče, veselja in preklete bolečine.

Ne zavedanja ,

ko stisnjenih pesti sem trgala

se iz objema pekla in raja .

 

Nikoli nisem vase se zaprla,

nikoli nisem si želela biti

kot lešnik v lupini.

Vedno z zaupanjem do sebe in sveta,

ostajala sem jedro, ki zori,

ki v nočeh se je iskalo in jokalo

želelo in hrepenelo.

 

A se zjutraj je zbudilo v en in edini smisel

se končno umirilo in ujelo ritem.

Brez hotenj in obljub,

polno praznine,

za vedno ostati ljubljena in ljubeča.

V ravnodušnosti vsega.

 

Drevo stoji pokončno in vzravnano.

Srce spet bije. Srce ve.

Ravnodušno.

Spoznala sem te,

ko kopnel je led in se prebujal pomladni dih,

tak čas, ko obraz je zlat in bled,

srečen, a z otožnim pogledom prepleta se v dneh.

Nežno sem zrla tvoj korak,

kako se v sneg gubi,

vedela sem: On mi bo večno drag,

drag do konca dni.

Vem: Doslej bilo je vse, kar sem storila,

le vihrava šala,

čutim, da prvič resnično ljubim,

kakor hočem in želim,

kakor znam in vem,

čutim, da skozme pelje nežno topel val sreče,

da srce sem mogla tebi dati

a še vedno ga dosti je ostalo meni.

 

Čutim.