Jutranje sonce v škrlatnem plašču

pošilja zlate žarke naokrog

skozi širno nebesno modrino

in beli oblaki se bohotijo

na modri podlagi

neskončnih širjav...

Veter se rahlo dotika

pisane flore...

in življenje v zeleni prevleki

se prebuja v novo jutro

in jutro pozdravi

nov dan...

Bleščeči kristali

v živahnem potoku...

in potok se zlije v reko

in reka je živa

in živ je njen tok,

premikajoč se

le naprej in

vseh ovir presegajoč...

Megla se dviga...

počasi...

razklene obroč

okrog gore...

Skale Sveta...

in zrak je čist

in jasen je pogled.

Pogled sega daleč,

veliko dlje kot se zdi...

Zamah črnih kril...

in modra ptica poleti...

daleč...

med nebom in zemljo...

med resnico in lažjo...

Iznad krošenj zelenih gozdov

in bele obale,

iznad penečih valov

besnečega morja,

prinašalca tisočerih besed...

in zgodb...

izpiralca nočnih stopinj

na peščeni obali.

Ničesar ni,

česar že ne bi videli

in doživeli...

pa vendar je dan nov...

in enkraten...

je tu in zdaj

ter vsebuje vse nianse

vsega...

in ničesar...

In modra ptica opazuje...

s svojega odmaknjenega

kraljestva,

katero ji je dano

v svojem brezčasnem

trenutku...

Še en zamah kril...

in tam je,

kamor se vedno znova vrača...

kjer je v gozdu jasa

in hiška iz

sanj spletenih niti...

Vsebina je mirna...

in lepa...

v svoji resničnosti

in brezskrbna v okrilju

sanj, ki pletejo svilene niti...

inJaz...

in Ti...

se zlijeta v Eno...

in presežen je čas

in prostor...

Preprosto obstaja...

je...

v svojem bivanju

brez konca.

http://img.youtube.com/vi/jBeHeb4lVJA/2.jpg