Zverinske modrosti (PRIVATE CLUB)

Glasna je tišina

in nežna glasba skrivna

preplavljata sobo mi.

Počasi se pojavlja plima.

 

Življenje hoče sanje

kot otrok potapljam se vanje.

V noči z luno obsijani se pogreznem

in znova jadram po svodu nebeškem .

 

Včasih potonem v temi

in plavam na otok, ki leži v meni,

palme in bori na plaži peščeni

poslušam škržat, ki veselo se ženi.

 

Od zeleno modre barve morja

v ustih suh občutek me žeja,

temna senca je postala zlata

obala prazna pusta polna blata.

 

Zato ugreznem raje se v sanje,

čakam , da namesto lune sonce vstane,

poglobim v dno se duše svoje,

vem , vse bila samo laž je...........

Sanje nas vedno prehitevajo. To, da jih dohitimo in kak trenutek živimo in uživamo skupaj z njimi - to je čudež.

 

Kako si želim, da se ta čudež ustavi ob meni.

Vsakič, ko hočem naprej, ne zmorem še. Delček mene ne more preboleti razočaranja, zamere, besa;

da mi je nekdo vzel tisto, kar sem si najbolj želela. ..da je našel izgovor za tisto, kar si je tudi sam želel. Zakaj?

Zaradi strahu pred lastnimi čustvi? Ali zato, ker ne zna obvladovati sebe? morda zato, ker si ne dovoli prepustiti se

življenju? Ker želi imeti vse pod nadzorom?

 

Ali zaradi nečesa čisto drugega?

 

Ta dvom me razžira. Če bi vedela odgovor, bi mi bilo potem lažje??

ne, ne bi bilo...

Dovoli, da se ti približam.

Bosih nog, z nežnim pogledom na svet, vendar dovoli vsaj to,

približaj se tudi ti, nama.

 

Po vsakem dežju ostane nekaj veličastnega.

Tvoj odsev,na mojem balkonu. Tvoj pogled, odmaknjen stran od mojega.

Tvoje oči najdene z mojimi.

 

Vedno ostane: tišina, ki je ne morem izgovoriti, ker je vse, kar mi daješ: zmeda.

 

Tako lepo si prišel, ko je deževalo.