Po objavljenih haigah nastopi obdobje, ko sem nekaj časa požirala vse v zvezi s haikujem, od klasikov do sodobnikov, priložnosti za nove objave pa v tem času ni bilo.

Zato tule kopiram napotke za pisanje haikuja dr. Vladimirja Devidéja, starosta haiku poezije na področju Balkana, v prevodu M. Hudnika

1.Haiku je trivrstičnica, katere verzi štejejo po vrsti približno 5, 7 in 5 zlogov. Celotna dolžina naj bo nekje med 12 in 20 zlogi.

2.Haiku pogosto vsebuje besedo, ki nas usmerja v letni čas, ko je nastal.

3.Haiku je neposreden izraz pesnikovega doživetja, pri tem pa ni udeleženo ne razmišljanje ne sklepanje niti poučevanje ali kaj podobnega.

4.Pesnik haikujev se staplja s predmetom svoje pesmi in ne poudarja svojega "jaza"

5.Tema haikuja je najbolj pogosto narava in človek v njej. Ljubezen kot eros nasploh ni predmet haikuja.

6.Doživetje, iz katerega naj bi nastal haiku, mora imeti pesniško vrednost, ki ga povzdiguje nad poljubno nepomembno doživetje.

7.Lepota haikuja je v njegovi resničnosti, neposrednosti, še zlasti pa vtem, da z njim nekaj, kar smo poznali že prej, doživimo nanovo – na bolj prečiščen način, močneje, globlje.

8.Čas, v katerem se haiku dogaja, je skoraj vedno sedanjost: haiku je poezija "tu in zdaj".

9.Haiku ni aforizem, ni pregovor, ni miniatura, ni "pesmica". Haiku ne sme biti okinčan. Haiku ne prenese rime, ta je zanj premočno sredstvo in bi zadušila rahlejše odtenke. Haiku praviloma nima naslova.

10.Če bi radi pisali haiku, preberitein podoživite čim več haikujev pomembnih haikujskih pesnikov.