Zakaj ne maram mraza...
Zapis je objavil/a coccinelle
2.088 ogledov
Zima je moj najmanj priljubljen letni čas. Predvsem zato, ker slabo prenašam mraz. Pri temperaturah okrog 30 stopinj sem čisto živahna, če le ni vlaga previsoka, a kakor se spusti pod 10 stopinj ali bognedaj v negativne vrednosti, kar otrpnem. Zagovorniki mraza bodo rekli, saj se lahko oblečeš, da te ne zebe. Že res, a moj odnos z mrazom ima globlje korenine.
Že kot otroku se mi je nekoč zgodilo, da sem v mraku obtičala v snegu s smučkami na nogah, brez moči, da se sama izvlečem. Vsa prezebla sem se vendarle nekako privlekla domov.
Izkušnja, ki mi je do konca priskutila mraz, pa se je zgodila na poti proti Dalmaciji. Bilo je okrog 8. marca sredi osemdesetih let. Takrat sem igrala košarko za svojo ekipo v 2. zvezni (takrat jugoslovanski) ligi. Z ekipo bi morale gostovati v Splitu. Na pot smo odšli z minibusom v petek zvečer, saj vremenska prognoza ni bila obetavna. Ob Jadranu huda burja, tako da bi bila pot po magistrali tvegana, v Sloveniji dež, ki je počasi prehajal v sneg. Kljub temu je padla odločitev, da se gre čez Liko. Bližje kot smo bili Hrvaški, bolj je snežilo. Pred Plitvicami je šofer moral namontirati verige, a še vedno smo počasi, toda vztrajno napredovali. Že proti jutru pa smo v bližini Gračca naleteli na kolono, stoječo v snegu. Ni nam ostalo drugega, kot da se tudi sami ustavimo. Napaka! Morda bi se z verigami v začetku vendarle prebili skozi zamete, če bi le vztrajali na svoji poti. A tega ne bomo nikdar vedeli. Tako pa smo obtičali v zametu in bili prisiljeni čakati, da nas zimska služba izvleče iz zadrege. Sprva je bilo še kar zabavno, a ko je postalo jasno, da zna čakanje trajati, se je pojavilo nelagodje. Minilo je dopoldne, sonce se je že pomaknilo globoko proti zahodu, mi pa smo še vedno stali. Obupni poskusi, da bi se sami izkopali iz zametov, so se končali le s prezeblimi rokami in nogami. Gretja v avtobusu ni bilo več, saj je bilo nujno hraniti nafto, zunaj pa je divjala burja, mraz je rezal do kosti. Končno se je okrog enih ponoči iz sobote na nedeljo do nas prebil plug, ki je utiral pot skozi nekajmetrske zamete in nas izvlekel iz snega.
Naši poskusi, da bi se za silo ogreli in morda spili kaj toplega v motelu v Gračcu so naleteli na popolno nerazumevanje, saj je bil motel 'zaprt zaradi zabave'. Tako nam ni preostalo drugega, kot da se odpravimo naprej proti prvi možni črpalki. Izkazalo se je, da je le-ta v Starigradu pri Zadru. Tu smo torej parkirali in čakali jutro, da se črpalka odpre. Teh par uric pred zoro je bilo najbolj strašnih v vsej odisejadi. Burja je neusmiljeno brila in ohladila mali bus na ledišče. Nikdar si ne bi mislila, da ti čisto zares lahko od mraza šklepetajo zobje, ne da bi jih lahko ustavil. Odrešitev je prišla z jutrom, ko se je črpalka končno odprla, da smo lahko natankali in nadaljevali pot proti domu, tokrat ob obali. A zapletov še ni bilo konec. Od Karlobaga naprej je bila cesta zaprta zaradi poledice, kar nas je spet ustavilo za nekaj ur. Vreme se je sicer zjasnilo, a burja je še vedno divjala. Končno so nas proti poldnevu spustili naprej, tako da se je dvodnevna dogodivščina končala v nedeljo proti večeru, ko smo se vsi prezebli in sestradani vrnili domov. Zanimivo pa je, da si je en član odprave, ki bi nas moral spremljati, premislil tik po startu v Kranju, ustavil avtobus in izstopil, rekoč: "A vi sploh veste, kje je Split!?"
12 komentarjev
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.