Skoči na vsebino
  • zapisov
    37
  • komentarjev
    370
  • ogledov
    39.481

Audente

449 ogledov

Ob oknu gledajoč to ravnico

redki žarki sonca gledajo ptico,

duša je brez teže, moja je, prazna

pripeta v večnost, meja več ne pozna.

 

Na pladnju obzorja je sonce, samo

senca oblakov pada k mojim nogam,

lebdi le na širini neba modrega

za njim ostaja teža bremena mojega.

 

Veš sonce, ni me več strah,

ne veš, kaj zapisala sem s stopinjami v prah !

 

Občutil v hladnem si jutru nežen vdih,

veš, čutila sem tvoj globoki izdih,

že davno pozabljeno je notno črtovje,

napisane kitice ne bodo šle v vesolje.

 

Ostal za vedno bo prešeren smeh

in spremljal te na vseh zaprašenih poteh,

nikoli ni prepozno da se zaveš,

bila je pot, oba bila sva peš.....

 

Na vseh utrujajočih in samotnih poteh,

ali še slišiš moj iskreni smeh ?

4 komentarji


Recommended Comments

Kadar se cilji nam umaknejo v temo,

ko sebi in drugim obljubimo tišino,

ne iščemo več nikogar, ki ga ljubimo,

ko še svojo in tujo preziramo bolečino;

ja takrat, takrat počasi že umiramo.

 

 

 

Drevo stoji pokončno in vzravnano.

Srce bije v svojem ritmu, poskočno.

Srce ve , naj si je dokončno.

 

Telo je spočito in spokorjeno.

Izmučila me je neizmernost vsega,

ljubezni, veselja, sreče, bolečine,

nezavedanja drugih in sebe.

 

Kar v nočeh sem iskala, za kar sem jokala,

želela in hrepenela,

se je zjutraj zbudilo , se razveselilo

sonce novega jutra me je vzdramilo.

 

Šla sem tja kjer moja duša sanja,

reka zelena teče in žubori, odplavlja,

vse kar je bilo neizmernega se odpravlja,

se umirja in išče resničnost, ustavlja.

 

Na začetku bo šlo počasi, umirjeno,

brez hotenj in obljub,

vse polno bo praznine,

vztrajati se splača, vse nekoč mine :vio:

Link to comment

Nekje se življenje ustavi in vrača. Tja, kjer so najlepši kotički spominov.

Šeenkrat si želi nekdanjih besed, nekdanjih pogledov, nasmehov - izginule mledosti.

 

On ve zame. In tudi za čustva, ki so bila nekoč moja, a jih sedaj nočem več poznati,

le spominjam se jih. In še to ne več vedno...nikoli ni znal podariti toplih besed,

venomer sva govorila o nečem, kar nama je bilo blizu a vendar tako prekleto daleč, ker midva,

Midva si nikoli nisva stala nasproti, zazrta drug v drugega, taka, kakršna sva,

brez zunanjega sveta okoli naju.

 

 

Vedno je nekaj odveč in to me moti.

 

On ve zame. Ve, da se znam smejati, čeprav z njim sem redkokdaj nasmejana.

Resnobni izraz na obrazu morda izpričuje žalost,

a vendar, mar pozna oba moja jaza.

Notranjega, ki se smeje in želi živeti.

Zunanjega, zazrtega v svet, ker mora živeti, čeprav nehote.

Kje se stikata ti dve podobi, nevem.

In tudi nikoli nočem vedeti.

Vedno je nekaj neznanega in to me moti.

 

Nekje se življenje ustavi in vrača.

Koliko časa se vrača, Ne vem.

Vem le, da se nikoli več ne vrne x:)x

Link to comment

Pridruži se debati

You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Dodaj komentar ...

×   Prilepil/a si oblikovano vsebino..   Odstrani oblikovanje

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Tvoja prejšnja vsebina je povrnjena.   Izprazni urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Nalagam...
×
×
  • Objavi novo...