Tišina
Ob oknu gledajoč to ravnico
redki žarki sonca gledajo ptico,
duša je brez teže, moja je, prazna
pripeta v večnost, meja več ne pozna.
Na pladnju obzorja je sonce, samo
senca oblakov pada k mojim nogam,
lebdi le na širini neba modrega
za njim ostaja teža bremena mojega.
Veš sonce, ni me več strah,
ne veš, kaj zapisala sem s stopinjami v prah !
Občutil v hladnem si jutru nežen vdih,
veš, čutila sem tvoj globoki izdih,
že davno pozabljeno je notno črtovje,
napisane kitice ne bodo šle v vesolje.
Ostal za vedno bo prešeren smeh
in spremljal te na vseh zaprašenih poteh,
nikoli ni prepozno da se zaveš,
bila je pot, oba bila sva peš.....
Na vseh utrujajočih in samotnih poteh,
ali še slišiš moj iskreni smeh ?
4 komentarji
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.