Reci, da ne veš,

kaj se dogaja z mano...

reci, da ne veš,

kaj naj bi z menoj,

ko sam ne najdem

poti iz tega labirinta...

Reci, da ne slišiš,

kadar kličem tvoje ime...

Reci, da ne vidiš,

ko stopam ti nasproti...

ko sam ne vem,

da ti pač veš,

kar vem, a ne povem...

Spreglej,ko te poskušam

prijeti za roko...

in umakni se nazaj,

ko te želim objeti,

ker nisem ta,

katerega želiš...

Jaz sem meglica

v jutranji rosi...

in sem kaplja

v oblaku na nebu...

in val v reki,

ki teče...

in list v jeseni...

Sem volk, ki teka

v pomladnem spreletu

in beseda v...

prozi življenja...

in meduza na soncu

ter ptica v letu...

Kako potemtakem ,

v vsem tem najti

obliko, lastno moji senci,

v vsem, kar je...

in v vsem, kar ni...

Kaj torej vidiš

v ogledalu takrat,

ko zagotovo veš,

da stojim za teboj?

http://shrani.si/files/jdm86p0mwrzbma.jpg