Izvor haikuja (haiku pomeni 'komična pesem') sega v 17. stoletje, čeprav so se podobne oblike, predvsem waka, pisale že prej. Osnova za nastanek haikuja pa je bil uvodni verz verižne pesnitve, haikai no renge.

Haikai no renga, krajše renga, je srednjeveška verižna pesniška oblika; pesniki so se zbirali na dvorih in skupaj ustvarili pesem, ki je imela od 100 do 1000 verzov, ki so si sledili v zaporedju 5-7-5 in 7-7. Vsebino pesnitve določa vrsta pravil, ki pa vseeno omogoča raznovrstnost vsebin in nenavadne obrate. Renga ni bila pesem ali pesnitev, kot jih poznamo na zahodu, v njej ni zgodbe, ki bi ji bilo mogoče slediti. Zelo poenostavljeno: vsak naslednji verz se mora na nek način navezovati na predhodnjega in vsebinsko odstopati od enega prej, vseeno pa naj bi zadeva delovala kot zaključena celota. Na določenih mestih v pesmi se morajo pojaviti verzi o mesecu, cvetni in ljubezenski verzi.

Prvi verz v rengi, hokku, je edini, ki v rengi vsebuje kireji (cezuro) in obvezno referenco na letni čas, v katerem renga nastaja, in prispevati hokku v rengi je bila velika čast za pesnika. Pred Bashom haiku kot samostojna oblika ni obstajal, poznali pa so wako (tanko), kratko pesem z obliko 5-7-5-7-7. Basho pa je prvi pisal hokku kot samostojno obliko in tako ustvaril osnove za haiku, kot ga poznamo danes.