Večkrat se sprašujem, če bodo ljudje, denimo čez kakih 2000 let že tako razviti, da bodo neumnost prepoznali kot neumnost in modrost kot modrost. Zagotovo bo tako, saj vpliv velikanov duha, kot so Sokrat, Platon, Tales, Epiktet in Diogenus zagotovo narašča skozi čas, tako kot se spomin na Butalusa Verbiusa in njegovih 'učenosti' izgublja. Samo danes sem prejel povabilo na tradicionalno borbo med levi in pristaši pridigarja iz Galileje in večerno orgijo v vili Pomposiusa Grakusa v bazenu sirakuškega vina. Čeprav gre za najbolj prestižna dogodka našega Urbusa, me udeležba mika prav tako močno kot je moralo mikati Neronovega sužnja, da na zapoved svojega gospodarja stori samomor, da bo slednji s tem dobil vzor in pogum za svojega. Sam sebi prerokujem, da se zvečer ne bom počutil dobro. V Kolosej se prikažem samo da pomaham drhali, potem pa se izgovorim na važen državni opravek in se odpravim v senco pročelja Minervinega templja. Tudi na skorajšnjo otvoritev bordela ob Vii Apiani bom poslal kar konzula Liciniusa Nervo in naj preseka tisti trak, kakor ve in zna. Sam pa bom zasimuliral slabost v trebuhu in okrivil tiste štruklje iz Ligurije, čes da so predolgo potovali zraven slanikov.

Vse od smrti Faustine me poskušajo vključiti v nočno življenje patricijev, ki je tako naporno za glavo zjutraj kot za medenico prejšnjo noč. Najboljše zdravilo za jutranjo vinsko omotico je to, da prejšnjo noč ne sežeš po amfori. Povabilo vsakič dosledno odklonim, zgovarjam pa se enkrat na gotsko pečenko, drugič na andaluzijske krofe, tretjič spet na prekajen pavji jezik. Kmalu se bodo v vomitarijih norčevali, češ da si ob večerjah napolnim želodec samo enkrat kot kak oslabeli starec.

Danes je tudi že v Pamfiliji znano, da Rimljan, ko se vrača domov, odpošlje naprej slugo, da odpodi ženinega ljubimca iz postelje. Tudi Katulus nič ne prispeva k ugledu mojega mesta s svojimi spevi, samo Juvenalu lahko potihem prikimam. Platona je sirakuški monarh odslovil, ko mu je predlagal svoje reforme. Če jih jaz predlagam tu, bom imel proti sebi vse razen Marcusa Aureliusa. Faustina pa ni bila take narave in je bila živo zanikanje Martialovega Epigrama: Galle, nega: satiatur amor, nisi gaudia torquent. Se sploh ni strinjala z Ovidijevim Amores: Si qua volet regnare diu, contemnat amantem. In sploh, dragulj v kroni njenih odlik, popolna odsotnost Virgilijevega Et fugit ad salices, et se cupit ante videri! Pa tudi ni potrebovala več kot deset parov sandal mesečno. Zato sem ji tudi zgradil tempelj in jo posvetil v božanstvo. Divae Faustinae.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/da/Sanlorenzoinmiranda-rome.jpg/240px-Sanlorenzoinmiranda-rome.jpg

Opomba prevajalca: Po Antoninusovi smrti je Marcus Aurelius dal tempelj preimenovati v Divi Antonino et Divae Faustinae Ex S.C, kar pomeni Božanskemu Antoninu in božanski Faustini po dekretu Senata. V 7. stoletju je bil tempelj predelan v cerkev z imenom San Lorenzo di Miranda, potem pa jo je v 15. stoletju papež Martin V. dal predelati v univerzo kemikov in herbalistov. Da, uganili ste; to je bil prav tisti papež, ki je sklical Sienski koncil.