Nekaj malega o zahodni in vzhodni filozofiji. V praksi se vzhodna filozofija začne tam, kjer se zahodna konča. Brilijantni umi zahoda dodobra spoznajo ničevost sveta, potem pa ne najdejo alternative zanj, tako da še vedno ostanejo nanj pripeti z svojim vitalnim bitjem oziroma postanejo mizantropi. To je usoda Helvetiusa, Schopenhauerja, Chamforta, Rivarola, Montaigna, Graciana, La Brueyera, Voltaira in podobnih. Celo Kant nekje zapiše, da če človek ni mizantrop pri štiridesetih, ni nikdar nič čutil do ljudi. Vzhodna filozofija, ki je precej bolj praktična nudi tisto nekaj, kjer se človek spet najde. Zaenkrat se ne bom fokusiral na vzhod, ampak ostal pri Chamfortu, ki ni vedel nič o orientu.

Pa kljub temu zadane v bistvo vzhodne filozofije: Človek težko najde srečo v sebi, kjerkoli drugje pa nemogoče.

Takole pa opiše svoje življenje:

Moje celotno življenje je navidezno protislovje mojih načel: Ne maram monarhije, pa služim princu. Poznan sem po svojih republikanskih načelih, pa imam lepo število aristokratskih prijateljev z kraljevimi odlikovanji. Izbral sem si, da bom reven in v tem užival, čas pa preživljam v družbi bogatih. Književnost je moja edina uteha - pa se nikdar ne udeležujem razprav Francoske akademije. Še več; mislim, da človek potrebuje iluzije, jaz pa jih nimam več. smatram, da ima strast več za ponuditi kot razum, pa ne čutim več nobene strasti. Seznam se lahko nadaljuje ad infinitum.

Civilizacija je kot kuha. Ko vidimo lahko, zdravo, dobro pripravljeno hrano, smo navdušeni nad kulinarično znanostjo. Toda ko vidimo vse te prefinjene salse, komplicirane nadeve in tartufove paštete bi najrajši prekleli kuharje in njihovo mračno umetnost. Ali ne velja isto za civilizacijo?