pikapolonica

Zanimivo, da sem se prav včeraj lotila pisanja o senryuju... danes mi je prišel v roke izvod nove številke Letnih časov, v kateri je objavljen tudi esej o senryuju. Dvomov sicer ne razjasni, kvečjemu še poveča zmedo, a vseeno dodajam prepis eseja Roberta Wilsona v prevodu Silve Mizerit

 

 

KAJ JE SENRJU

 

»Enostavno povedano: če je človek znotraj sveta, je to haiku; če je svet znotraj človeka, je to senrju,« pravi Anita Virgil, prejšnja predsednica haiku društva Amerike, v uvodu v svojo knjigo En krompir, dva krompirja itd. (One potato two potato etc.)

 

Kaj je senrju? In kaj ni senrju? Odgovor? Ni tako lahek, kot se sliši.

 

Profesor Richard Gilbert je pred nedavnim prosil nekaj svojih študentov na univerzi v Kumamotu na Japonskem, naj razložijo razliko med senrjujem in haikujem. Hitro so odgovorili: »Haiku ima kigo (sezonsko besedo), senrju je nima.« Nič niso omenili, da eden vsebuje humor, drugi pa ne.

 

Ali ima lahko senrju kigo? Ali je haiku lahko še haiku brez kiga? Tu se začne težava.

 

In če sprejmemo definicijo, ki jo ponujajo študentje profesorja Gilberta in jo zagovarjajo tudi mnogi drugi Japonci, ali bi nekateri haikuji, kot jih pišejo v angleško govorečem svetu, sploh še bili haikujiza Japonce, ki ne poznajo besed, ki jih mi imenujemo sezonske besede ali zveze, ki jih ni v japonskih 'saijiki' (kigo slovarjih)?

 

Oba, haiku in senrju, lahko vsebujeta humor. Vendar so med različnimi vrstami 'humorja' drobne razlike.

 

Da, senrjuju ponavadi pripisujemo humorno vsebino, haikuju pa opažanje narave. Vendar se, kot poudarja Gilbert, v nekaterih točkah križata. Naj omenimo le namen, socialni kontekst.

 

Leta 1986 je v Antologiji haikuja (The Haiku Anthology) njen urednik Cor van den Heuvel napisal:

 

»Zdi se mi koristno, da obdržimo razliko med obema zvrstema približno tako, kot to delajo Japonci: haiku je v zvezi z naravo in letnimi časi, senrju pa s človeško naravo. Japonci po tradiciji ohranjajo to razliko, s tem da vztrajajo, da mora imeti haiku sezonsko besedo (kigo), senrju pa ne.«

 

William J. Higginson v svoji knjigi Hajkujski priročnik (The Haiku Handbook) definira senrju kot

»humoristično ali satirično pesem, ki se ukvarja s človeškimi zadevami, navadno napisano v isti obliki kot haiku.«

 

Samo trenutek. En strokovnjak pravi tako, drugi drugače. Komu naj verjamem? In še natančneje: koliko od tega, kar pravita, zadeva različne tipe senrjuja?

 

Ko bi vsaj bilo lahko definirati obe zvrsti! Veliko se o tem razpravlja. In, če nismo natančni, se včasih zdi, da je lahko. Pa ni.

 

Prvim začetkom senrjuja lahko sledimo do maekuzuke, pesniške igre, ki je bila priljubljena že v Bašovih časih. Bila je humoristična, večkrat groba poezija, pri kateri je bila najprej napisana končna stanca (7-7). Izziv je bil v tem, da se za njo napiše 'sprednji' oziroma 'krovni verz' (5-7-5). In ta del se je razvil v senrju.

 

Do 18. stoletja se je senrju razvil v samostojno obliko. Karai Hachiemon (1717- 1780) je začel zbirati maekuzuke v antologije. Njegov psevdonim Senrju pomeni »Rečna vrba« in od takrat se te pesmi imenujejo tako. (Tudi njegovi sinovi so še naprej izdajali antologije pod istim imenom.)

 

Senrju je živel v času, ko so njegove rojake stiskali strogi in kruti vladni zakoni. Tedanji senrjuji so se norčevali iz tega in iz hinavščine ter parodirali veliko količino slabih haikujev, ki so bili napisani v tem po-Baševem času. Zanimiva je ugotovitev, da je bila večina senrjujev napisanih anonimno. Najbrž so avtorji imeli dober razlog za to. Anita Virgil je zapisala, da »je senrju odražal, ... slavil zanimanje zase, (samozagledanost), ki sicer v japonski družbi ni bila dovoljena. Odpirale so se poti, ki so ponujale pesnikom novo snov, ki jo je haiku (s svojim poudarkom na naravi, ne na človeku) izključeval.«

 

Nekaj senrjujev, napisanih v 18. stoletju:

 

Nihče

se ne ozira za drugimi.

v zimskem dežju.

 

(anonimni senrju)

R.H.Blyth, Življenje in značaj Japoncev v senrjuju (Japanese Life and Character in Senryu), Japonska, Hokuseido, 1960.

 

Na tem svetu

nas zvežejo starši

in denar. .

 

(anonimni senrju)

Blyth, lbid.

 

Zgornja senrjuja sta res družbeni ugotovitvi, a ne humoristični. Nasprotno, sta resni in politično drzni za tisti čas.

 

Ti senrjuji se ukvarjajo s človekom namesto z naravo. Virgilova ponovno ugotavlja: »Človek je, kar je. Senrju to potrjuje, tako da izolira trenutke resnice, ki zadevajo človeško vedenje, tako kakor haiku izolira trenutke resnice, v katerih je narava nekako povezana s človeškim čustvom.«

 

Človekovo stanje je kombinacija čustev: srečen, žalosten, resen, vesel, jezen, nagajiv itd. Poglejmo senrju, ki ga je napisal Yayu (1701 – 1783).

 

Med kihanjem

sem izgubil iz vida

škrjančka

 

Ta senrju je očitno humoren. Kot sem že omenil, ni nujno, da so vsi senrjuji humorni. Toda večinoma so. In da je stvar še bolj zapletena, obstajajo tudi pesmi, ki jih je težko uvrstiti v neko določeno kategorijo.

 

 

Uživaje hlad večera,

pride mati ven z otrokom,

ki se duši v pudru.

 

(anonimni senrju)

Blyth, lbid.

 

Zgornja pesem se nanaša na naravo: »hlad večera«. Je torej haiku? Ne. To je senrju, ker je poudarek bolj na človeški naravi, ko je obzirno omenjeno materino pretiravanje.

 

Lahko bi nadaljeval, a mi prostor ne dovoljuje. Upam, da bo to pomagalo.

 

Smem predlagati še kakšno drugo branje?

 

R.H.Blyth: Življenje in značaj Japoncev v senrjuju, od koder so vzeti omenjeni senrjuji, je vsestransko poučno. Tudi njegov Senrju. Preberete lahko tudi članek o modernem senrjuju Modern Senryu v prihodnji izdaji spletnih strani Simply Haiku (www.simplyhaiku.com) 15. maja, ki ga je napisal urednik Alan Pizzarelli, doajen ameriškega senrjuja. In esej InteriM Anite Virgil.

 

S spoštovanjem,

 

Robert Wilson