Skoči na vsebino

Zverinske modrosti

  • zapisov
    75
  • komentarjev
    2.948
  • ogledov
    202.557

Moč Samoopazovanja


Audente

2.509 ogledov

UMETNOST SAMOOPAZOVANJA

 

 

Morda ste zdajle, ko to berete, nemirni ali se počutite ogroženi od vseh zahtev, ki vam jih postavlja mož, žena, otroci ali služba?

 

Mogoče se vam zdi, da vas vaši najbližji ne cenijo dovolj, nemara ste jezni, ker življenje odteka nekje mimo vas, vi pa niste dosegli vseh tistih čudovitih stvari, za katere ste upali, da jih boste in čutite, da vašemu življenju nekaj primanjkuje.

 

Zaželite si, da bi resnični sami odločali o sebi, torej kaj storiti? Rolling Eyes

 

Odločiti se morate in prevzeti odgovornost zase!

 

Tisti, ki si tega močno želijo in ki so se pripravljeni naučiti, si lahko s samospoznavanjem oz. s takoimenovano samoterapijo, olajšajo življenje.

 

Veščina samoopazovanja je dana vsakomur. Že filozofi, mistiki, ljudje, budisti so vsi poudarjali, da je samoopazovanje ali zavedanje, prvi pogoj za razsvetljenje.

 

Samoopazovanje je tudi glavna cesta, po kateri pridemo do različnih oblik samouničenja, ki jih imamo tako radi, k osebni svobodi.

 

Pomembno je spoznati razliko med pristnim samoopazovanjem in introspekcijo ter obsesivnim načinom razmišljanja, ko se nam misli vrtijo v začaranem krogu.

 

Obstajata dve čarobni vprašanji, ki si jih morate vedno znova postavljati.

 

Vaši odgovori nanju, pa bi vam morali dati potrebne smernice.

 

Prvo čarobno vprašanje se glasi: Kaj se dogaja v tem trenutku? To pa obsega naslednja podvprašanja:

 

- Kaj delam?

 

- Kaj občutim?

 

- Kaj mislim?

 

- Kako diham?

 

Drugo čarobno vprašanje: Kaj želim zase v tem novem trenutku?

 

Se pravi, ali želim nadaljevati z istim ravnanjem, mišljenjem, dihanjem?

 

Ali pa želim kaj spremeniti?

 

Dejansko boste veliko spremenili že s tem, ko boste ozavestili kaj se dogaja, še preden se boste izrecno odločili za spremembo.

 

Pomembno terapevtsko pravilo je:

 

Sprememba se pojavi, kadar postanemo tisto, kar smo, ne takrat, ko poskušamo postati nekaj, kar nismo.

 

Sprememba se ne pojavi zaradi sklepov, da »se bomo poboljšali« ali se »bolj trudili«, niti zaradi ukazov avtoritet, moledovanja, prepričevanja ali interpretacij, ki nam jih ponujajo pomembni drugi (mož, žena, otroci, prijatelji, ljubimci...).

 

Sprememba se pojavi takrat, ko si nehamo prizadevati za podobo sebe, kakršni bi radi bili (ali vsaj mislimo, da bi bilo tako prav) ter sprejmemo - in v celoti doživimo sebe, kakršni smo.

 

Ko se zaveste, kaj se dogaja in kaj želite, začnete spoznavati, da je odločitev vaša in se hkrati zaveste tudi vseh različic, možnosti in izbir, ki jih imate.

 

Kar slišimo, radi pozabimo!

 

Kar vidimo, si utegnemo zapomniti!

 

Kar napravimo, razumemo!

 

Če pa hočete rasti, morate delati tisto, česar se bojite.

 

Se bojite, da kdo sliši vašo resnico?

 

Ni treba, za začetek je dovolj, da svojo resnico zaupate dnevniku, da pišete.

 

Ne ukvarjajte se s tem, kako boste tvorili stavke, kako napisano zveni ali pa kaj pa, če bo to kdo bral?

 

Kaj potem, to je vaša resnica in delali ste najbolje, kot ste v tistem trenutku zmogli.

 

Danes zmorete več!

 

Tako lahko odkrijete in ozdravite veliko potlačenih in nerazrešenih stvari. xsrcx

 

PS: nisem avtor tega članka :sori: to je samo za razmišljanje...tudi za druge....

21 komentarjev


Recommended Comments

UČIMO SE ODKRITOSTI DO SEBE

 

J.W. Goethe je zapisal:

 

"Če ste se zlagali z besedami sli s pisanjem, ste zastrupili tako druge, kakor tudi sebe."

 

 

Pa se vprašajte v katerem stadiju zastrupljenosti ste?!

 

Poznam "njega" bil je kot narkoman, vseskozi je bila potrebna določena doza, samo da ne bi videl in spoznal sebe.

Za vse v življenju je potreben čas, tako tudi za to, da spregledaš in da se učiš in naučiš odkritosti do sebe.

Vse se zgodi ob pravem času, odnosi (partnerski, zakonski, ljubezenski, prijateljski...), pa so naš stalni popotnik in učitelj.

Brez njih ni napredka!

 

Razumljivo je, da smo bolj ali manj prizadeti, ko se nam podre ljubezensko razmerje ali razpade zakon.

 

Tisti, ki se ima rad, si bo prizadeval čimprej nadaljevati ljubezensko življenje.

V takem psihološkem stanju pogosto naredimo napako. Navežemo se na prvo osebo, ki se ljubezensko zanima za nas, samo zato, da bi spet imeli partnerja in si s tem dokazali svojo ljubezensko sposobnost in privlačnost.

 

Če ravnamo tako, se izpostavljamo nevarnosti, da se bomo najbrž vezali z osebo, do katere ne čutimo prave ljubezni ali pa je ta takšna osebnost, da ne utegne navezati z vami globjega čustvenega stika.

 

Zato se kmalu razočaramo in po prizadetosti zaradi izgube prejšnje zveze oz. zakona, dodamo novo prizadetost.

 

Če kar na hitro ustvarimo novo ljubezensko razmerje, iskaje v njem tolažbo, ne da bi si najprej dali "račun" o vzrokih razpada prejšnje zveze, je precej verjetno, da bomo v novi zvezi ponovili napake, ki smo jih delali v prejšnji.

 

Ne smemo pozabiti, da VEDNO OBA patrnerja prispevata k razpadu zveze, NIKOLI LE EDEN sam.

Zato je pametno in prijateljsko do sebe, če iskreno in pošteno raziščemo, zakaj sta se razšla s prejšnjim partnerjem oz. s čim smo prispevali k temu.

 

Treba je mirno, resno, brez pomilovanja sebe premisliti vse, kar nam je bilo očitano (s strani partnerja), kar ga je motilo in kar pa je delalo nezadovoljnega z nami.

 

Hkrati pa moramo tudi ugotoviti, v kakšni samoprevari smo živeli glede partnerjevih lastnosti - predvsem pa, česa nismo hoteli videti v njegovem čustvenem odnosu do nas.

 

V novo razmerje moramo vstopiti zavedajoč se dosedanjih napak. Iskreno si moramo tudi obljubiti, da se bomo v prihodnje teh napak izogibali.

Takršno stališče do sebe je bistveni pogoj, da bomo v novi zvezi uspešnejši in zadovoljnejši.

 

Uspešnega razmerja brez odkritosti do partnerja ni, toda ni ga tudi brez iskrenosti do sebe.

Iskrenost do sebe je pogoj za uspešno razmerje, če nismo odkriti do sebe, ne moremo biti niti do partnerja.

Moralisti pravijo, da je laganje greh, pozabijo pa povdariti, da je laganje sebi dvojna pregreha.

Ko nismo odkriti do sebe, smo neprijazni do sebe, tedaj pa ni mogoče, da bi bili prijaznejši do partnerja, kakor do lastne osebe.

 

Tisti, ki se laže, zlasti glede svoje osebnosti, svojega ravnanja in njegovih motivov, to je tisti, ki noče videti lastne podobe, miži pred resnico o sebi in nenehno olepšava svoj notranji jaz.

 

To počne zato, ker ne prenese sebe, kakršen je v resnici, celo sovraži samega sebe.

 

V tem primeru pa ne moremo ustvariti pozitivnega čustvenega odnosa do partnerja, kajti ni mogoče, da bi čustveno sprejemali drugega bolj kot sebe, da bi čutili do njega ljubezen, ki je ne čutimo do sebe.

 

Odkritost do sebe je največji blagoslov kar si ga lahko damo. Vedite, da imate pravico: - izraziti svoje potrebe in določiti svoje prednosti; - izraziti svoja čustva; - izraziti svoje mnenje in vrednote; - da se zmotite; - da se premislite; - povedati da nečesa ne razumete; - prositi za to kar si želite; - odkloniti odgovornost za težave drugih ...

 

Ko rečeš NE " odkloniš prošnjo in ne zavrneš sebe".

 

Da tudi reči NE je odkritost do sebe. To nas osvobaja, napolnjuje in daje krila za boljši in svetlejši jutri, za dobre odnose in luč v srcu.

 

To je moja resnica, vi najdite svojo, če pa sem vam osvetlila pot le z enim žarkom, je namen izpolnjem.

 

 

Hvala vam ...

 

 

autor: Tjaša Jeraj

Link to comment

Včasih se sprašujem: Se znamo ljubiti? Znamo ceniti samega sebe? Kako spoznamo, da se cenimoali da smo našli svoj notranji mir??

 

Mislim, da ko imamo radi sebe, potem ne moremo več delati v službi, kjer nas ne spoštujejo in kjer ne zaslužimo dovolj.

Ne moremo biti del partenrske zveze, kjer ni ljubezni, razumevanja, spoštovana, veselja.

 

Kaj ni res, kdor se ima rad, se sprejema takega kot je z vsemi napakami in nenapakami. Ve kaj so njegove dobre lastnosti in kaj so njegove slabe lastnosti. In te slabe morda pozna celo bolj.

 

 

xsrcx

Link to comment

Zato se je potrebno zavedati svojih temnih senc, ne igrati vlogo žrtve ampak najti pot iz bolečine in čim več časa uživati v radosti, čeprav drobni. Zato nima smisla kriviti druge za svoje težave in bolečine, moramo si odkrito priznati, kaj nas je sploh pripeljalo v tak položaj. Ko se soočamo z resnico smo že naredili prvi korak, vendar ne zato, da koga okrivimo, ampak zato da vidimo situacijo tako kot je. Prepoznati moramo svoje prave potrebe in se trudimo, da jih bomo dosegli, da bomo izpolnili svoja pričakovanja. Tako smo si naložili veliko odgovornost.

 

xsrcx

Link to comment
Zato se je potrebno zavedati svojih temnih senc, ne igrati vlogo žrtve ampak najti pot iz bolečine in čim več časa uživati v radosti, čeprav drobni. Zato nima smisla kriviti druge za svoje težave in bolečine, moramo si odkrito priznati, kaj nas je sploh pripeljalo v tak položaj. Ko se soočamo z resnico smo že naredili prvi korak, vendar ne zato, da koga okrivimo, ampak zato da vidimo situacijo tako kot je. Prepoznati moramo svoje prave potrebe in se trudimo, da jih bomo dosegli, da bomo izpolnili svoja pričakovanja. Tako smo si naložili veliko odgovornost.

 

xsrcx

 

Se podpisem pod to v celoti :palec:

ko enkrat stopimo na to pot, poti nazaj vec ni :inocent: .. vcasih je to spoznanje zelo naporno, pa se dostikrat , vsaj mene , potegne v stare tire in obtozevanja x8Dx .. se pa poskusam celi cas zavedati svoje kreacije vsega x^x

Link to comment

Ko začnemo sebe sprejemati, oz. se sprejememo takšnega kot smo: to pomeni, da sebe ljubimo tako, da lahko ljubim tebe, njega, njo....in celo veš, lahko odkrito govorim o svojih čustvih. Torej, delim resnico in samo resnico o sebi, to pomeni, da jo lahko tudi sprejemam. Ne manipuliram, ne zanikam in ne igram vloge žrtve....vendar, naj ne bi pričakoval nič v zameno. Vendar, a to že znam????

 

To se zgodi takrat, ko lahko sprejemam ljubezen, kogarkoli in jo tudi ne odklonim, če mi je ponujena...

JA. Mar mislite , da je nihče ne odkloni? o pa je. Že samo misel na to, kaj bi ponudili v zameno, je odklonitev.

Kajti, ko nam nekdo nekaj iz srca daruje sploh ni treba pomisliti, da bi mu nudili kaj v zameno. Če pa nas je strah, da zato ostajamo nekaj dolžni ali se nonstop ukbvarjamo z mislijo: Le kaj si oni misli, da mu nismo nič ponudili v zameno....potem se samo sekiramo in skiramo in v bistvu pristajamo v bolečini...To pa vendar ni namen darovanj? Ali pač? In preedvsem to, da nekdo nekaj daruje ali mi njemu, potem pa to oporekamo in postavljamo na piedistal....če je tako, potem je bolje, da vsako darilo zavrnemo in nič nas ne bo bolelo. Imejmo se radi. Ne povzročajmo si bolečin.

 

Kaj bo storila naprotna stran je njen problem, kajne xDDx

Link to comment

Draga Audi!

Z veseljem po kapljicah berem tvoj blogec.

Tole kako sebe postaviti na pravo mesto, je super.

Tvoje razmišljanje je zelo blizu mojega. Dolgo nisem za sebe naredila nič pa je prišel trenutek, ko sem rekla sama sebi : Andreja , rada se imej, naredi zase nekaj in boš imela dovolj energije za vse okrog sebe.

Tako sem tudi rada na tvojem blogu,na luna.netu in v krogu ljudi, ki mi s svojimi pozitivnimi članki pomagate pri mojem samooblikovanju.

V tem krogu je tako, kot da smo terapevti drug drugemu, brez prisile in prostovoljno.

Sedaj vidim, kako dobro je, da me je pot prinesla tudi na tvoj blog, ki ga bom z užitkom prebrala in moja ocena zanj je že na začetku odlično.

 

Lep dan, Andreja xsrcx

Link to comment

Andreja hvala za tvojo pohvalo.

 

Vesela sem vsakega odziva. Tudi sama se trudim spraviti sebe na pravo pot,

predvsem zaupati sebi, ljubiti in ceniti sebe, poiskati pravi odgovor na vsako vprašanje,

ki se mi postavlja.

Zato moram najprej najti to v sebi. Iskreno priznam, da mi uspeva. Počasi, a gre.

Naš svet žari v barvah naših čustev. Zato je vsaka čustvena izkušnja tudi telesna izkušnja. Čustvovanje pa je v človeškem življenju eno najpomemnbnejših, daje mu smisel in lepoto in spreminja: moj, tvoj, naš svet v pisan mozaik prijetnih in manj prijetnih dogajanj.

Ja. Eden drugemu smo terapevt. Vsak naj si vzame toliko, kot si želi oziroma kolikor potrebuje.

Imej se lepo.

 

xsrcbumx

 

http://vilincek.tuditi.delo.si/files/2007/03/upanje1.jpg

Link to comment
Ko začnemo sebe sprejemati, oz. se sprejememo takšnega kot smo: to pomeni, da sebe ljubimo tako, da lahko ljubim tebe, njega, njo....in celo veš, lahko odkrito govorim o svojih čustvih. Torej, delim resnico in samo resnico o sebi, to pomeni, da jo lahko tudi sprejemam. Ne manipuliram, ne zanikam in ne igram vloge žrtve....vendar, naj ne bi pričakoval nič v zameno. Vendar, a to že znam????

 

To se zgodi takrat, ko lahko sprejemam ljubezen, kogarkoli in jo tudi ne odklonim, če mi je ponujena...

JA. Mar mislite , da je nihče ne odkloni? o pa je. Že samo misel na to, kaj bi ponudili v zameno, je odklonitev.

Kajti, ko nam nekdo nekaj iz srca daruje sploh ni treba pomisliti, da bi mu nudili kaj v zameno. Če pa nas je strah, da zato ostajamo nekaj dolžni ali se nonstop ukbvarjamo z mislijo: Le kaj si oni misli, da mu nismo nič ponudili v zameno....potem se samo sekiramo in skiramo in v bistvu pristajamo v bolečini...To pa vendar ni namen darovanj? Ali pač? In preedvsem to, da nekdo nekaj daruje ali mi njemu, potem pa to oporekamo in postavljamo na piedistal....če je tako, potem je bolje, da vsako darilo zavrnemo in nič nas ne bo bolelo. Imejmo se radi. Ne povzročajmo si bolečin.

 

Kaj bo storila naprotna stran je njen problem, kajne xDDx

 

tudi jaz sem, oz. se vedno padam v sprejemanju.... cesarkoli ... ni mi tezko dajat, ko pa treba kaj sprejeti, padem v to, kar si pisala :o|o: .... najprej se pojavi misel,kaj bom dala nazaj, potem pa se taksne; zakaj mi to daje xnckrivx ...

 

sem pa na pravi poti, poti zavedanja in to, verjamem, je zacetek x;)x ...

 

Audi, tudi ti SLISIS :palec: ...samo verjeti moras x:px ..

Mojca

Link to comment

Slišim? Kaj slišim?

Svoj glas ?

 

Včasih, ko mi je kaj zelo všeč , niti ne pogledam na ceno. Ali to pomeni, da tudi ljubezen dajem in sprejemam ne glede na ceno? Da, točno tako.

 

Se tudi velikokrat vprašam, ker sebe ljubim, lahko ločujem ljudi po njihovih dejanjih , po njihovem ravnanju. Ne obsojam jih za samo po enem dejanju. Vsak od nas ima lahko slab dan. Vendar, priznam, včasih me vseeno kake zadeve razburijo. A se pošteno vprašam: Se splača?

 

Ko bi začekla živeti življenje tako, da bi razumela, da sva človek človeku dva, popolnoma dve osebi a v bistvu tako presneto enaka, kaj bi se mi zgodilo? Mir. Občutila bi popoln notrnji mir. Razmišljala bi spontano, brez strahov, nobenih stiskov okolisrca, kaj bo če bo. Bo, ker tako mora biti. Uživala bi vsak trenutek. Ne bi se spuščala v konflikte. V sebi bi začutilahvaležnost za vse kar me obdaja, kar se mi dogaja, kar živim, imela bi občutek, da sva z naravo eno. Pogosto bi se smejala, dovolila bi, da se stvari dogodijo brez , da jih izsilim.

 

Ja dragi moji, ko se opazujem, da imam vse več takih znakov. Ne vseh, vsak dan je kak nov. Zato vem, da sem na dobri poti - na poti ljubezni do sebe....iz pogojne ljubezni v brezpogojno, mar ne?

Saj veste, tako nekako gre, pogojno ljubezen živimo, brezpogojna je kot raj, po katerem hrepenimo :2src:

 

Brezpogojna ljubezen nam bo pomagala, nam dala moč, da bomo videli potrebe sebe in drugega brez obsojanja in kritik....

 

Obstaja veliko možnosti, da pridemo tja. Ena od teh je tudi, da se vsako jutro pogledamo v ogledalo in si rečemo na glas : RADA SE IMAM xsrcx

 

Poskusimo. Pojdimo po poti ljubezni.

Link to comment
UČIMO SE ODKRITOSTI DO SEBE

 

Tisti, ki se ima rad, si bo prizadeval čimprej nadaljevati ljubezensko življenje.

V takem psihološkem stanju pogosto naredimo napako. Navežemo se na prvo osebo, ki se ljubezensko zanima za nas, samo zato, da bi spet imeli partnerja in si s tem dokazali svojo ljubezensko sposobnost in privlačnost.

 

Če ravnamo tako, se izpostavljamo nevarnosti, da se bomo najbrž vezali z osebo, do katere ne čutimo prave ljubezni ali pa je ta takšna osebnost, da ne utegne navezati z vami globjega čustvenega stika.

 

Zato se kmalu razočaramo in po prizadetosti zaradi izgube prejšnje zveze oz. zakona, dodamo novo prizadetost.

 

Če kar na hitro ustvarimo novo ljubezensko razmerje, iskaje v njem tolažbo, ne da bi si najprej dali "račun" o vzrokih razpada prejšnje zveze, je precej verjetno, da bomo v novi zvezi ponovili napake, ki smo jih delali v prejšnji.

 

Tega nikoli nisem razumela pri večini mojih prijateljic, ki so skakale iz ene veze v drugo. Vedno sem bila mnenja, da to ne more biti ljubezen ampak samo tako velika potreba po njej na kakršenkoli način. Sej si vsak od nas želi ljubezni samo tista prava mora prihajati iz obeh strani ne pa da je potem nekdo tako zelo prizadet, ker je bila naklonjnost drugega samo sebičnost oz. velika laž. Malo ljudi je v življenju, ki te povlečejo v resnični vrtinec ljubezni. Verjamem tudi še eno, da ljubezni ne moreš izbrati z razumom ampak so tukaj čustva tista, ki ti narekujejo. Govorim iz izkušenj. ;)

Problem pri teh primerih nastane tudi, ker se te ljudje počutijo popolnoma zgubljene...sploh ne vedo kaj ljubezen je, ker se "predajo" skoraj vsakomur, ki jim nameni lepo besedo ali jih lepo pogleda. V bistvu se mi te ljudje smilijo, ker tavajo na tak ali drugačen način.

Link to comment
Zato se je potrebno zavedati svojih temnih senc, ne igrati vlogo žrtve ampak najti pot iz bolečine in čim več časa uživati v radosti, čeprav drobni. Zato nima smisla kriviti druge za svoje težave in bolečine, moramo si odkrito priznati, kaj nas je sploh pripeljalo v tak položaj. Ko se soočamo z resnico smo že naredili prvi korak, vendar ne zato, da koga okrivimo, ampak zato da vidimo situacijo tako kot je. Prepoznati moramo svoje prave potrebe in se trudimo, da jih bomo dosegli, da bomo izpolnili svoja pričakovanja. Tako smo si naložili veliko odgovornost.

 

xsrcx

 

Zelo dobro si to napisala...se popolnoma strinjam stabo... :palec:

Link to comment

Pinka.

Včasih enostavno ne vemo, kako bi v določeni situaciji delovali, kako reagirali, včasih nas kdo zmede, pa še vemo ne zakaj. Morda imamo občutek, da se zgibljamo, v bistvu se ne, samo ne vemo, kako bi uresničili tisto kar si želimo.

Dejstvo je, da veliko časa preživimo v iluziji sebe in časa x:Ix

Link to comment
Mene kar dostikrat zmedejo pa se vedno vprašam zakaj...karkoli se mi zgodi se vprašam zakaj...pa ne samo pri slabih stvareh tudi pri dobrih...sam sej v bistvu vem kaj je problem le da se nočem soočit s tem, ker se mi zdi pretežko...v bistvu pa bolj se izogibaš bolj je težko...
Link to comment

Pri vsem skupaj mi še nekaj pada na pamet.

Takooo velikokrat občutim željo, da bi poenostavila svoje življenje, da bi se mal umirila, šla večkrat v naravo in uživala v majhnih stvareh. Da bi zmanjšala bolečino , ki me preveva in duši. Pa nimam poguma. Spremenit čist vse.

 

Po moje pa , ko občutiš tisto pavo gorečo željo , spremenit vse kar se mi dogaja na boje, to pomeni tudi, da občutim nove energije , ki me obdajajo. Dans je že bil en tak dan. En namen vsega že mora biti.

 

Ampak najprej se moram srečat sama s seboj in ugotovit, a to sploh želim? Ko bom to razčistila, mi bo mnogo lažje.

 

Bravo Pinka, če se ti tega že zavedaš. Jaz še vedno kar malo sanjam, da bo vse tko kot mora biti. Zaupam toku. xsrcx

Link to comment

Pa sej jz tud potihem verjamem, da bo vse ok vendar se tudi zavedam, če hočem nekaj na sebi spremeniti, da je za to potreben čas in veliko dela. Včasih sem že sita sama sebe in dela na sebi ampak vem, da mi bo to prineslo zadovoljstvo in notranji mir. Za to se je pa vredno boriti.

 

Res je zelo pomembno, da veš kaj želiš. Jaz imam že sliko glede doma vendar ponavadi si sama vse pokvarim, drugače glede poklica sem pa v čisti temi oz. mogoče gosti meglih ha ha ;)

Link to comment

Včasih se vprašam: Kaj? Kdo? je tisto kar nas najbolj omejuje ali pa navdaja?

 

Nači občutki...naša čutila...naše čutenje...sleherni trenutek kradejo našo pozornost, ves čas se z nečim ukvarjamo , kar se dogaja okoli nas...pa naj bo zvok, vonj..karkoli. Vse to odvrača pozornost od nečes ali od nekoga...od nas samih...od zvoka in glasbe naše duše ;) zato ker poslušamo ali vonjamo samo okolico, redko pa se zazremo v našo notranjost...v naš šepet.

 

Se ti znaš obrniti vase? KAKO :eek:

 

Zdi se mi, da s tem ko ne slišimo glasu iz niotranjosti, lahko zbolimo, smo zbegani, zmedeni..v stresu, jezni, razočarani...in dogajajo se nam samo hude stvari. V vsem tem ne vidimo ne veselja in ne radosti. Če pa bi počeli tisto, kar nas notranjost opozarja...kliče...morda celo vpije...mi jo pa ignoriramo, bi tudi svet videli drugače. Svet, ljudi in občutili sebe.

 

PRISLUHNIMO si xsrcx

Link to comment

Mar veš kaj je tvoja notranja potreba? Po čem hrepeniš? Kaj si želiš? KAj pričakuješ? Kaj je moje /tvoje bistvo? Zakaj sva se rodili? Kdo smo?

 

JA. NA te odgovore si lahko odgovorimo le, če si pozorno prisluhnemo, se povežemo sami s seboj...potem...potemnam bo lažje. Spoznali bomo svoj notranji šepetajoč glas, se ga naučili poslušati, spoštovati in slišati....veste, ta glase se oglaša in oglaša, vendar, če mu ne prisluhnemo, Utihne....vendar ne za vedno., za nekaj časa pa....nikoli za vedno....

 

Prisluhnite mu :)

Link to comment

Veste, vsak od nas ima v sebi en glas, eno tiho vodenje in če temu glasu prisluhnemo in ga celo slišimo, lahko življenje obrenemo na glavo in uživamo, tako kot si zaslužimi. Pomembneo pri vsem je, da ne podležemo in ne poslušamo preveč svojega ega, ki vedno samo nekaj ocenjuje. In to ni v redu.

 

Zato se vprašaj: kaj rad delaš? V čem uživaš? Kaj te veseli?

 

In ko dobimo iskrene odgovore na ta vprašanja .... je to glas naše duše in nas samih...in to je tisto kar je najboljše za nas....Če vas zanima politika ( mene zelo en politik :2src: :inocent: ), pa čeprabv mogoče mislim ta hip, da od politike se ne bo dalo živeti...a če bom vztrajala v tem, sem prepročana , da se bo razpletlo tako , da mi bo uspelo, da bom srečala take ljudi...da se bo vse razpletlo tako, da bom našla namen tega.

 

Mar ni fajn, če se vsako jutro vprašamo, KAJ lahko naredim iz dneva ki je pred menoj, da bom srečna in vesela. Zvečer si pa vzameno par minutk in dan premislimo, o dogodkih ki so se zgodili, o ljudeh ki so prišli, o stvareh. o delu, ki sem/smo ga naredili...vse to je tisto VELIKo, kar nam pripomore da sledimo svoji poti in svojemu cilju...ker vsaka stvar je doprinos in tako jo moramo videti :) Treba je uživati v delu, ki ga opravljamo in nikoli soditi svojega namena po merilu drugih. ZATO sem se odločila, da politike ne opustim, čeprav so vsi okoli mene proti. Naj to naredim zaradi njih? Nebom, ker jaz v tem uživam, čeprav trenutno čisto zastonj...morda celo v izgubo ;)....vendar...tudi to bom udejanila in spravila v prakso :palec:

Link to comment

Te popolnoma podpiram Audente...kar tako naprej, pa čeprav jaz politike ne maram...vendar če te nekaj osrečuje zakaj bi se moral temu odpovedovati zaradi drugih...nima smisla...

 

;)

Link to comment

Pridruži se debati

You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Dodaj komentar ...

×   Prilepil/a si oblikovano vsebino..   Odstrani oblikovanje

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Tvoja prejšnja vsebina je povrnjena.   Izprazni urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Nalagam...
×
×
  • Objavi novo...